Številni teoretiki trdijo prav nasprotno, da je islam religija v vzponu. Morda je v vzponu navzven, toda to je globoko ranjena religija. Tudi zaradi močnega razkola znotraj islama, med zmernimi muslimani in fanatiki. Islam je v krizi, ker se za razliko od krščanstva nikoli ni postavil pod vprašaj. Krščanstvo pa ima dolgo tradicijo kritike znotraj njega, od razvetljenstva dalje, ko so libertinci in humanisti začeli kritizirati cerkev, njeno hipokrizijo, odpustke, psalme ... V islamu se ni zgodilo nič podobnega. Dotaknil se ga je samo zahodni modernizem. In zdaj se seveda poskuša deloma prilagoditi temu, toda z veliko težavami. Zato ostaja tudi najbolj netolerantna religija danes, česar ne bi mogli reči za katolicizem, ki je bil netoleranten pred stotimi, dvestotimi leti, toda od takrat je dobil toliko rokavic v obraz, da preprosto mora biti toleranten. Maja 1968 ste bili med protestniki študentskega gibanja, več kot štirideset let kasneje, ko so pariške ulice napolnili antiglobalizacijski protestniki, ste bili eni redkih, ki je bil na nasprotni strani? Najprej naj vas popravim. Maja 1968 sem imel devetnajst let in sam sebi ne morem reči revolucionar. Bil sem radoveden, šel sem tja, gledal vznesene obraze, opazoval dekleta, hotel sem zgrabiti nekaj od tistega revolucionarnega vzdušja, čutil sem, da se dogaja nekaj velikega, toda ne morem si pripisati zaslug, da sem bil takrat revolucionar. Nikoli nisem bil komunist, trockist, nič od tega. Toda danes vas uvrščajo med francoske intelektualce na levici, hkrati pa sami trdite, da pripadate neokonzervatizmu. Nekatere vaše ideje so prav presenetljivo militantne. Za neokonzervativca so me označili drugi. Levica je moja politična družina, vsi moji prijatelji so levičarji, pišem za Nouvelle Observateur, ki je levičarska revija, toda nikoli nisem bil preveč radikalen. Politika ni ena od mojih strasti. Čudna izjava za osebo, ki se je pojavljala kot ključna komentatorska figura v vseh prelomnih političnih dogodkih ... Že bežen pogled na spletne strani pokaže, da se vaše ime bolj kot z literaturo, povezuje s politiko. Vem, vem. A tega ne maram. Od nekdaj sem bil socialni demokrat in proameriški. Toda to še ne pomeni, da me politika vznemirja. Vsaka močna zavezanost ideji, te zelo hitro lahko osmeši. Kadar si predan, delaš napake, govoriš stvari, posplošuješ, poenostavljaš. Res je, da sem bil zelo angažiran, ko se je začela vojna v Jugoslaviji. In to je bilo vznemirljivo, ker sem verjel in še verjamem, da je šlo za dobro stvar.