Sploh ne mislim zmanjševati pomena vstopa Slovenije v kljub najrazvitejših držav na svetu, saj človeku kar godi, da je državljan tako elitnega kluba, se pa ob tem poraja nekaj vprašanj. Skrbi me dvoje: prvič, da gre za vljudnostno gesto Svetovne banke, češ tudi tranzicijske države lahko pridejo med najbolj razvite, če so le dovolj poslušne, in drugič, ali bo slovenska ekonomija zmogla breme. Pod prvič poglejmo na primer pogajanja za vstop v Evropsko unijo. V naglici, da bi bili prvi, ki so zakonodajo prilagodili zahtevam petnajsterice, smo pristali praktično na vse, kar so zahtevali, in po tej plati glavni slovenski pogajalec Janez Potočnik ni dobro opravil svojega dela. Seveda je povsem možno, da je delal po navodilih vladajoče elite, toda primer Poljske nakazuje, da se včasih splačata tudi trma in dokazovanje, da si manj razvit in manj prilagodljiv, kot si v resnici. Poljski bo Evropska unija ugodila v mnogočem nemara tudi za to, ker je njen trg nekajkrat večji kot slovenski hkrati pa jo bo ostro kritizirala, toda ta država bo kljub vsemu prvega maja vstopila v zvezo evropskih držav. Podobno se je dogajalo tudi z drugimi državami pristopnicami, pa jim ne bo prav ničesar hudega. Še več dobivale bodo denar kot pomoč za odpravo nerazvitosti. S statusom razvite države bo Slovenija pri tem sodelovala. Najbrž ne bo posojala denarja evropskim tranzicijskim državam, ga bo pa v globalnem smislu. In se tudi znašla v situaciji, ko bo morala odpisati dolgove. Tudi državam, ki so nastale na ozemlju nekdanje Jugoslavije. In te številke bodo šle v milijarde tolarjev. Kako bo ekonomija na sončni strani Alp to prenesla, je pa že drugo vprašanje. Če bo gospodarsko napredovala s sedanjim tempom, se ji najbrž ne bo dobro pisalo, kajti povečevati bo morala javni dolg, ki zdaj presega četrtino bruto domačega proizvoda, če pa bo čimhitreje prestruktirirala svoje gospodarstvo in namenila najmanj dva odstotka BDP za raziskave in razvoj, bo slovenska ekonomija najbrž lažje dihala. n