Razen Jicaka Rabina verjetno ni izraelskega premiera, ki mu Uri Avneri ne bi bil trn v peti. Več jih je po tihem razmišljalo, kako bi utišali glasnega kritika iz stare nemške judovske družine, toda le Goldi Meir so zaradi njega javno popustili živci. Rdeča nit Avnerijevega šest desetletij trajajočega političnega delovanja je bila vedno zavzemanje za moderni, liberalni Izrael, ki bi pripadal vsem državljanom ne glede na njihove etnične, nacionalne in verske korenine. Nasprotoval je judovski državi, kot je Izrael definiral njegov ustanovni oče David Ben Gurion, in se raje zavzemal za ločitev vere od države, sprejetje še vedno manjkajoče ustave, pravice arabske manjšine ter enakopravnost aškenazov in sefardov. Pri 80 letih še naprej ostaja tudi najbolj goreči izraelski zagovornik Palestincev in njihove pravice do lastne države. Pred ustanovitvijo Izraela je vstopil v vojsko in se bojeval v skoraj vseh večjih bitkah za Jeruzalem in na južni fronti. Dvakrat je bil ranjen. V začetku sedemdesetih je kot prvi izraelski politik navezal stike s predstavniki palestinske osvobodilne organizacije. Še en tabu je Avneri prelomil leta 1982, ko se je med izraelskim obleganjem libanonske prestolnice v Bejrutu sestal z Jaserjem Arafatom. V knesetu je preživel tri mandate in zaslovel kot poslanec, ki je svoja stališča največkrat branil za govorniškim odrom.