oborožene pa so bile še slabše kot tiste v Singapurju in na Malaji. Letalstvo je imelo kakšnih 180 letal, v glavnem zastarelih. Na Borneu jih sploh ni bilo, v Hongkongu le pet. Na polotoku je bilo 22 letališč, od tega kar 15 s travnato stezo. Letalstvo jih je gradilo na svojo pest, zato so bila ob morebitnem napadu praktično nebranljiva. Mornarica se je ponašala z mogočnim oporiščem. Imela je velik dok za največje ladje in ogromno skladišče goriva, ne pa tudi ladij - vsega skupaj je imela tri majhne križarke, devet rušilcev ter nekaj podmornic in lahkih ladij. Tik pred napadom so le poslali iz domovine v kolonijo odred dveh bojnih ladij in štirih rušilcev. Moderna bojna ladja Prince of Wales je bila komaj dobro splovljena. Še pred pol leta se je borila z nemško oklopnico Bismarck, po popravilu manjših poškodb pa so jo poslali na vzhod. Druga ladja, Repulse, je bila veteranka iz prve svetovne vojne. Med vojnama je križarila po imperiju, zadnja leta pa preživela kot varnostnica konvojev čez Atlantik. Veljala je za srečno ladjo, saj v dveh letih ni izgubila niti ene varovanke. Odred bi moral imeti še letalonosilko, vendar je Indomitable, edina razpoložljiva ladja, malo pred odhodom v Karibih trčila v greben in so jo morali popravljati, zato je bil odred, glavnina obrambe kolonialnega območja v Aziji, brez letalske zaščite. Oporišče je bilo branjeno tudi s topovi težkega kalibra, ampak kot bi priročnik predpisal, da mora napadalec v paradi pripluti z juga pred cevi, so bili topovi skoraj negibljivi. Nihče ni pomislil, da bi napadalec morda napadel s severa po polotoku navzdol. Vsak rod vojske je torej delal po svoje, ne da bi imel izdelano kakšno obrambno taktiko, če pa jo je že imel, je temeljila na napačnih predpostavkah. Poveljeval jim je general Percival, poveljnik britanskih čet na Malaji. Čudno, da se je prav on znašel na tako odgovornem mestu. Leta 1914 je pri sedemindvajsetih letih prostovoljno vstopil v vojsko, pred tem je delal kariero v poslovnem svetu. Bojeval se je na zahodni fronti kot rezervni oficir, potem pa sklenil ostati v vojski. Sodeloval je v poskusu zloma boljševikov v Rusiji med letoma 1918 in 1920, pacifikaciji upornih Ircev leto zatem, potem pa, z izjemo kratkega obdobja v kolonialni vojski v Nigeriji, bil na različnih štabnih položajih, predvsem v Britaniji. Kratek čas je služil tudi na Malaji. Tako je postal »strokovnjak« za to območje in ob