Kolesje se je zavrtelo. Predsednik Lincoln je ukazal blokado južnjaških pristanišč in zahteval novih 75 tisoč vojakov. Na jugu tega problema ni bilo. Prebivalstvo se je množično zgrinjalo v prostovoljske enote. Pri prvem naboru so imeli južnjaki ogromno prednost. Na jugu je bilo orožje fetiš, zato je praktično vsak južnjak znal streljati. Bili so tudi veliko bojevitejši od severnjakov. Na jugu so na primer kljub prepovedi še vedno poznali dvoboj. Imenitnejši južnjaki so v dvobojih uporabljali pištole ali meče, revnejši karabinke ali nože. Obvladovanje orožja je bilo torej nujno za preživetje. V glavnem so bili doma s kmetov in so obvladali ježo, življenje na prostem, skratka tisto, kar je treba mestnim rekrutom navadno šele vcepiti med osnovnim urjenjem. Predvsem pa je bila za južnjaka čast, da je vstopil v vojsko in šel v boj za »sveto stvar«. Skrivačev je bilo malo, prostovoljci, ki so večinoma celo sami prinesli orožje in marsikdaj pripeljali tudi konje, so potrebovali le še poveljnike. Teh, večinoma izkušenih bivših oficirjev, je imel jug na pretek. Nekaj je bilo tudi aktivnih častnikov, ki so odstopili, ko so se njihove rodne države odcepile, in nekaj mož, ki so naredili vojaške šole, služili nekaj let, potem pa se vrnili v civilno življenje.