grožnjo. (Walzerju se zdi pomembna tudi ideja, da je bilo takšno bombardiranje v zgodnjih fazah edino ofenzivno orožje, ki so ga imeli Britanci – »samo bombniki lahko zagotovijo zmago,« citira Churchillov govor iz leta 1940.21 Toda to je komajda pomembno, tudi če je res, razen če je povezano z neko verjetnostjo uspeha.) Sedaj je glede teh pogojev vredno omeniti nekaj stvari. Prva je, da nekaterih stvari, ki jih Walzer upošteva kot dejavnike v strašljivih ocenah verjetnih posledic nemške zmage, Churchill in njegovi svetovalci niso vedeli in zato niso mogle vplivati na odločitev glede uporabe strateškega bombardiranja. Še posebno strahote holokavsta takrat niso bile znane. Znano je bilo, da je bil Hitler antisemit in je preganjal Jude in politične nasprotnike, ne pa, da je imel pripravljen program za genocid. Tako je del legitimacije, ki je vplivala na Walzerja, v veliki meri post facto in Churchillu ni bila dostopna. Če pa bi bile strahote nacizma v celoti znane, bi to povečalo težo grožnje. Vendar ostajata odprti vprašanji o neizogibnosti poraza in verjetnosti, da bi ustrahovalno bombardiranje uspelo zlomiti sovražnikovo moralo in igralo pomembno vlogo pri preprečevanju poraza. Walzer priznava, da verodostojni podatki kažejo, da je bilo bombardiranje mest v veliki meri neuspešno glede svojega glavnega cilja, toda naj je to mazanje rok videti še tako jalovo, Walzer meni, da je britanska vlada morala kockati z življenji nedolžnih.22 Pri tem je narobe dvoje. Kot prvo obstajajo dobri razlogi za prepričanje, da je grožnja neizogibnega poraza do februarja 1942, ko so izrecno sprejeli politiko ustrahovalnega bombardiranja, izginila. Zračna bitka za Britanijo je bila dobljena pozno leta 1940, sovjetska vojska je decembra 1941 nemški vojski zadala prvi veliki vojaški poraz, ko je odbila Wehrmacht na vratih Moskve in uničila Hitlerjeve upe na hitro zmago v Rusiji, Združene države pa so vstopile v vojno proti Nemčiji tri dni po japonskem napadu na Pearl Harbor 10. decembra 1941. Sam Churchill je kasneje razkril svoj takratni odziv: »Pa smo le zmagali! … Hitlerjeva usoda je zapečatena [in] ni več dvoma o izidu.«23 Element neposredne grožnje v upravičevanju s skrajno