rvi september 1939 je gotovo datum, ki je zelo tragično zapisan v moderni evropski in svetovni zgodovini, ki je dan napada Hitlerjeve Nemčije na Poljsko. Nekaj dni kasneje sta Francija in Velika Britanija v odgovor napovedali vojno Nemčiji. Tako se je začela druga svetovna vojna, ki se je nato zaključila leta 1945 z ameriškim atomskim bombardiranjem Japonske (v Evropi se je končala malo prej). Nemški zgodovinar Fueter je zapisal, da je nemško rožljanje z orožjem povzročilo prvo svetovno vojno. Če to res velja za cesarsko Nemčijo, še v toliko večji meri velja za nacistično Nemčijo. Tu ni naš namen, da bi podrobno opisovali potek druge svetovne vojne. S Hitlerjevo Nemčijo je nato vstopila v vojno še Mussolinijeva Italija, zatem še razne druge države vse tja do Japonske. Zavezniški tabor sta predstavljali najprej Francija inVelika Britanija, kasneje še ZDA. Poseben položaj ima tu Sovjetska zveza. V začetku oz. še pred začetkom vojne je imela Stalinova Rusija nenapadalno pogodbo z Nemčijo znano kot pakt Molotov-Ribbentrop (imenovano po obeh zunanjih ministrih). Nato pa je Nemčija napadla tudi Sovjetsko zvezo in s tem se je vojno prizorišče dokončno ustalilo. Letos so se 70-letnice začetka vojne v Gdansku na Poljskem spomnili številni evropski državniki. Tu je nemška kanclerka Angela Merkel spomnila na brezmejno zlo, ki ga je takratna Nemčija povzročila Evropi in svetu. Na spominski proslavi sta bila tudi slovenski premier Borut Pahor in italijanski predsednik vlade Silvio Berlusconi. Razmišljanje o vojni in o njeni naravi se lahko tu poglobi. Že zgodovinsko je vprašanje vojne zanimivo in kompleksno. Politiki in tudi misleci so že v stari Grčiji razmišljali o njej. Med filozofi je predsokratik Heraklit napisal, da je boj oz. vojna oče vseh stvari. Tu gre že za nekako dialektiko v naravi oz. zgodovini človeštva in bitij sploh. V tem lahko spomnimo na načelo naravnega izbora ali selekcije, kjer prevlada močnejši. To velja že v živalskem svetu, kjer prevlada močnejši nad šibkejšim. Angleški filozof Th. Hobbes v 17. stol. govori o človeku, ki je človeku volk (homo homini lupus). Modernejši je nemški mislec Fr. Nietzsche, ki odkrito govori o volji do moči in o nadčloveku. Od vsega tega do totalitarnih ideologij 20. stoletja pa je le korak. In tu je sodobna zgodovina zgovorna priča, saj je prav druga svetovna vojna izbruhnila po globoki zgodovinski krivdi teh ideologij. Sam pojem svetovne vojne je tudi relativno mlad, saj se pojavlja šele v 20. stoletju. V pretekli zgodovini imamo vojne med državami, v začetku 19. stoletja imamo Napoleonove osvajalne vojne, ki pa so zadevale predvsem Evropo. Če se ozremo še na stari vek, imamo sicer velike spet osvajalne, danes bi rekli imperialistične vojne Aleksandra Velikega, ki je iz grške Makedonije šel predvsem na del Azije. Nemški filozof Hegel pa prav v Aleksandru Vellikem, Juliju Cezarju in Napoleonu in njih podvigih vidi uresničitev svetovnega duha v človeški zgodovini. Ali svetovno zgodovino vodijo višje sile? Za nekatere je to že omenjeni svetovni duh, za druge pa je to božanstvo, ki se v krščanstvu javlja zlasti pri svetem Avguštinu kot Božja država na zemlji (Civitas Dei). Vsekakor pa ostaja druga svetovna vojna velikanski žrtvenik, na katerem je človeštvo dalo enega največjih krvnih davkov v zgodovini nasploh.