Zahodni viri navajajo nekajkratna ustna zagotovila maršala Tita zahodnim državnikom o tem, da bi Jugoslavija v primeru celinskega spopada vstopila v vojno na strani Nata, tudi če sama ne bi bila napadena. Samo članstvo v zavezništvu pa je Tito v pogovoru s Churchillom marca 1953 v Londonu označil kot »zvečine le formalnost«. Vrhovno vojaško poveljstvo Nata je v letih 1950 in 1951 presodilo, da bi morale za uspešno obrambo zahodne Evrope postati članice zavezništva še Turčija, Grčija, Jugoslavija in Španija. Prvi vrhovni poveljnik Nata v Evropi general Eisenhower je o tem maja 1951 govoril pred odborom za zunanje zadeve pri ameriškem senatu. Leto pozneje je - tedaj že upokojeni - general postal predsednik ZDA. Njegovim predlogom glede Španije in Jugoslavije je tedaj interno najostreje ugovarjala Velika Britanija (glede Jugoslavije pa tudi Italija). Možno pa je bilo, da bi ZDA vendarle prepričale svoje zaveznice in dosegle, da bi leta 1952 v zavezništvo poleg Grčije in Turčije sprejeli tudi Jugoslavijo. V nasprotju z voditelji teh dveh sredozemskih držav pa Tito v kritičnem obdobju 1951-1952 ni pokazal pravega zanimanja za članstvo svoje države v zavezništvu. Po poletju 1953 pa tudi ZDA ni več tako zanimala pritegnitev Jugoslavije.