Moja težava je v naslednjem: če bi čutil, da lahko storim kaj koristnega, bi se. Že večkrat sem imel priložnost povedati, kaj mislim, pozivati k miru. Zdaj, ko sem že neštetokrat ponovil isto, izgleda, da to nič ne pomaga. Črnogorcem sem poskušal povedati, da ne bi smeli vstopiti v vojno, vendar ni nič zaleglo. In kaj še lahko storim? Vprašanje je, koliko časa je potrebno, da se ljudje zavejo, da so, preden so Srbi ali Hrvati ali karkoli pač hočete, najprej ljudje. V tem trenutku pa so Srbi in Hrvati kot živali. V tej situaciji se počutim povsem nemočnega. Vezan sem tudi na sredstva, ki so mi na voljo, vendar sem ob vsem tem precej obupan, ker besede nasproti topovom pač ne vzdržijo.