Vrnimo se k indonezijskemu premogu, ki je že skoraj dvajset let stalnica dogajanja v slovenskem gospodarstvu. Niti poslovanja so prepletene od Slovencev v Avstraliji do vnuka pesnice Lily Novy Borisa Paša, ki je bil zadnja leta zaposlen na slovenskem veleposlaništvu v Berlinu. Boris Paš sicer stalno živi v Münchnu, kjer ga cenijo kot izjemnega specialista za rude, obenem pa je še imeniten pesnik, blizu talenta svoje stare mame. Prav Boris Paš (njegov brat dvojček Ingo Paš je bil v prvi slovenski vladi minister za turizem, sedaj pa je predsednik Zbornice za zasebno varovanje) je že v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, še v času socializma, poslal na naslov ljubljanskega županstva študijo, po kateri bi slab zrak in meglo iz glavnega mesta pregnal le odličen indonezijski premog z otoka Borneo. Takratni veljaki, politični in gospodarski, so se študiji Borisa Paša le posmehovali, potem pa jo je v roke dobilo Demosovo vodstvo Ljubljane in z njo jadrno odbrzelo na Daljni vzhod. Med navdušenimi za indonezijski premog je potoval tudi dr. Jože Zagožen, ki ga je donedavna vlada postavila za šefa holdinga slovenskega elektrogospodarstva, ki ima pod nadzorom vse slovenske elektrarne. Jasno so takrat na Borisa Paša vsi pozabili, kajti že tako jih je bilo mnogo ob koritu, iz katerega se je zajemalo dobičke trgovanja z indonezijskim premogom. Največ je potegnila velika Impakta, ki pa ji je posel nekaj let kasneje speljal veliki poslovnež in ustvarjalec Gorenja Ivan Atelšek. Ta še iz Velenja pozna sistem, kako se da zaslužiti velik denar celo s tako energetsko ubogim premogom, kot je velenjski lignit. Zato ni odnehal, dokler ni vstopil v trgovino z indonezijskim premogom.