Druga pravno relevantna okoliščina, v zvezi s katero pa je po mnenju sodišča tožena stranka lahko upravičeno štela, da tožnik zavaja in zlorablja postopek, kar je relevantno za oceno njegove verodostojnosti o tem, ali je preganjan v izvorni državi, pa je vezana na tožnikovo zapustitev Azilnega doma potem, ko je prišel v Azilni dom zaradi vložitve prošnje za azil. Tožeča stranka ima prav, da ZAzil izjave tujca "o seznanitvi z dejstvom, da zapustitev prostorov Sektorja za azil , Cesta v G. 15 v D, pred sprejemom prošnje za azil, pomeni odstop od želje in namena zaprositi za azil v Sloveniji" ZAzil ne predvideva. Tega v skladu z načelom legalitete (2. odstavek 120. člena, 3. odstavek 153. člena in 2. odstavek 3. člena Ustave RS, Uradni list RS, št. 33/91-I, 66/2000, 24/2003, 69/2004) ne predvideva tudi noben podzakonski predpis za ureditev postopka in načina ravnanj z osebami, ki izrazijo namero v Sloveniji vložiti prošnjo za azil, ki naj bi bil sprejet na podlagi zakonskega pooblastila iz določila 2. odstavka 7. člena ZAzil. Pred vložitvijo prošnje za azil, to je pred začetkom azilnega postopka, ki se začne z vložitvijo prošnje za azil (1. odstavek 24. člena ZAzil), pravna ureditev torej ne predvideva instituta umika namere prositi za azil, ampak ZAzil taksativno določa primere, kdaj se lahko šteje, da je tožnik umaknil prošnjo za azil v določilu 1. odstavka 42. člena ZAzil. Zato tovrstni izjavi tujca in ravnanju zapustitve Azilnega doma pred vložitvijo prošnje za azil v dokazni oceni v azilnem postopku ni mogoče dati absolutnega pravnega učinka v tem smislu, da čim prosilec za azil zapusti azilni dom, kljub podpisani izjavi, preden poda prošnjo za azil, se šteje prošnja za umaknjeno; prošnja se namreč ne more šteti za umaknjeno, če sploh še ni vložena. In ob upoštevanju določil 2. odstavka 120. člena, 3. odstavka 153. člena in 2. odstavka 3. člena Ustave RS tudi ni mogoče šteti, da takšna izjava, če ji sledi zapustitev prostorov omenjenega centra pred vložitvijo prošnje za azil, avtomatično pomeni odstop od namere vložiti prošnjo za azil, zaradi česar je treba prosilca za azil obravnavati kot tujca - tudi zato, ker v zvezi z navedeno izjavo lahko pride do nesporazumov (tudi) zaradi uporabe jezika, saj v tej fazi prosilec za azil še nima zagotovljenih vseh procesnih standardov, kot mu gredo v trenutku sprejemanja prošnje za azil. To pa ne pomeni, da tožena stranka ne sme prosilcem za azil ponujati v podpis takšne izjave, ampak je treba to izjavo šteti kot dovoljeno dejanje, katerega cilj je zagotoviti dolžnost sodelovanja prosilca za azil s pristojnimi državnimi organi (2. odstavek 17. člen ZAzil) in še zlasti dolžnost aktivnega sodelovanja z organom, pristojnim za sprejem prošnje in odločanje o prošnji za azil (3. odstavek 24. člena ter 2. in 3. alineja 1. odstavka 44. člena ZAzil). Če prosilec za azil po podpisu izjave zapusti Azilni dom pred sprejemom prošnje za azil, pristojni organ to dejstvo lahko upošteva v celoviti oceni verodostojnosti prosilca za azil o tem, ali je dokazal utemeljen strah pred preganjanjem (1. člen ZAzil). V obravnavani zadevi tožnik uveljavlja v tožbi, da je prišlo do nesporazuma, da ni razumel pomena omenjene izjave, da je bil ob določeni uri pripravljen podati prošnjo za azil in da mu je bilo kasneje rečeno, da gre lahko v mesto. Situacija je do neke mere podobna okoliščinam iz zadeve U 1248/2005, v kateri je nepismeni prosilec za azil uveljavljal, da ni razumel pomena podpisane izjave, in je Ustavno sodišče z odločbo Up-794/05 z dne 20. 10. 2005 sodbi Vrhovnega sodišča in Upravnega sodišča razveljavilo, ker bi Upravno sodišče moralo izvesti predlagani dokaz ali pa prepričljivo obrazložiti, zakaj izvedba zaslišanja predstavnikov varnostne službe z namenom ugotavljanja okoliščin ob podpisu izjave ne more vplivati na ugotovljeno dejansko stanje (8. točka obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča). V obravnavani zadevi kljub temu, da iz podatkov v spisu izhaja, da je tožnik izjavo podpisal ob prevodu v Urdu jezik, ki je po njegovih navedbah v prošnji za azil njegov drugi jezik, in v katerem je tudi potekal azilni postopek, malo pa zna tudi angleško, sodišče ne more izključiti možnosti, da je prišlo do nesporazuma, ker je težko verodostojno ugotoviti točne okoliščine, kako je do podpisa izjave prišlo in v kakšnem kontekstu je bilo tožniku rečeno, da gre lahko v mesto. Sodišče je torej ob upoštevanju argumentacije Ustavnega sodišča RS v zadevi Up-94/05 ocenilo, da z zaslišanjem tožnika in uradnih oseb ne bi moglo z dovolj veliko gotovostjo razjasniti okoliščine, ali je res prišlo do nesporazuma, za katerega tožnik ni kriv ali ne, zato te okoliščine sodišče ni upoštevalo v presoji zakonitosti dokazne ocene tožene stranke; razjasnitev te okoliščine namreč ni potrebna za presojo v predmetni zadevi, kar bo sodišče utemeljilo v nadaljevanju obrazložitve sodbe. Za presojo zakonitosti dokazne ocene tožene stranke tudi ni pomembno, ali je tožnik isti dan prišel nazaj v Azilni dom, ali ne, ampak je bistveno, da je tožnik odšel s taksijem na italijansko mejo, jo prečkal, kjer so ga prijeli italijanski policijski organi. To je bistvena okoliščina, ki jo je nesporno ugotovila tožena stranka in kaže na to, da je tožnik zlorabljal azilni postopek, s čimer je izkazal veliko mero neverodostojnosti v njegovem utemeljevanju obstoja preganjanja v izvorni državi. Tudi glede te okoliščine sodišču ni bilo treba ponovno zaslišati tožnika, ker je tožnik razlog, da je odšel v Italijo, opisal že na zaslišanju v zadevi U 2345/20005 (sodba Upravnega sodišča z dne 2. 11. 2005). Tudi tožnik se glede tega sklicuje na to zaslišanje in je med drugim predlagal vpogled v spis. Ponovno zaslišanje ne bi moglo pripeljati do drugačnih ugotovitev, ker se sam tožnik na ugotovitve iz zadeve U 2345/2005 sklicuje, na tem zaslišanju pa je svoje ravnanje pojasnil zgolj s tem, da so skupaj še z dvema prebežnikoma "ustavili avto in so voznika prosili, da jih pelje v mesto, ni pa vedel, da so prišli v Italijo". Po navedbi tožnika v tožbi so prebežniki vstopili v taksi, zato je tožnikova pojasnitev odhoda iz Slovenije v Italijo po oceni sodišča povsem neprepričljiva. Tudi Vrhovno sodišče je v sodbi v zadevi I Up 1432/2005 z dne 7. 12. 2005 zavzelo stališče, da ilegalni prehod prosilca za azil v sosednjo državo izkazuje, da vloga za azil ni resna in da gre za zlorabo postopka. Ta okoliščina po presoji sodišča skupaj z dejstvi, ki jih je tožnik navajal v prošnji za azil in jih ponovil v tožbi in jih je tožena stranka povzela v obrazložitev izpodbijane odločbe, pomeni zadostno podlago za oceno, da tožnik ni izkazal utemeljenega strahu pred preganjanjem (2. alineja 2. odstavka 35. člena ZAzil v povezavi z določilom 1. člena ZAzil). To pomeni, da sodišče preostalega dela dokazne ocene tožene stranke glede zlorabe postopka ni štelo za pravilno dokazno oceno. Kajti, po prijetju v Italiji bi tožnik moral biti pripeljan nazaj v Azilni dom, kjer bi lahko podal prošnjo za azil, ne pa v Center za odstranjevanje tujcev. Zato okoliščina, da je novo namero za prošnjo za azil izrazil v treh dneh po prihodu v Center za tujce tudi ni pravno relevantna. Ves ta čas se namreč azilni postopek za tožnika sploh še ni začel, kajti azilni postopek se začne z vložitvijo prošnje za azil na predpisanem obrazcu (1. odstavek 24. člena ZAzil). To pa je tožnik lahko storil ob zagotovitvi vseh procesnih standardov, informiranja, prevajanja, soudeležbe svetovalca za begunce po ZAzil dne 4. 10. 2005 v Azilnem domu. Tožnik je sicer lahko izrazil namero za azil dne 26. 9. 2005 zato, da bi preprečil prisilno odstranitev, vendar zaradi tega ni zavajal azilnega postopka, saj je nedvoumno to namero izrazil že dne 20. 9. 2005. To pomeni, da so tožbeni ugovori glede nerazumevanja poteka postopka zaradi uporabe jezika v konkretni zadevi nepomembni, ker sodišče nobene okoliščine, ki bi bila vezana na uporabo jezika in razumevanje postopka pred vložitvijo prošnje za azil, ni štelo za pomembno za obravnavani upravni spor. Za postopek po vložitvi prošnje za azil pa tožnik ne navaja nobenega utemeljenega argumenta, da ni imel možnosti učinkovite udeležbe v postopku zaradi nerazumevanja jezika, kajti ne zanika, da dovolj dobro razume Urdu jezik, v katerega so mu bile prevedene relevantne informacije.