Z mehkimi preprogami pogrnjeno singapursko letališče Changi me bolj kot na letališče spominja na razkošno opremljeno dnevno sobo. Tako kot Singapore Airlines v kategoriji letalskih družb pobira Changi v kategoriji letališč že vrsto let zapored najbolj prestižne nagrade za urejenost in prijaznost. Na njem vedno vse teče neizmerno gladko. Na pregled potnega lista ne čakam dlje kot minuto ali dve. Obmejni policist s strogim nasmeškom na obrazu skrbno pregleda moj imigracijski kartonček, na katerem se blešči z mastnimi rdečimi črkami natisnjeno opozorilo, da za tihotapce drog velja smrtna kazen. Potem mi ponudi v vabljiv celofan zavit bombonček. Odklonim ga z besedami, da bi se verjetno že zredil, če bi vedno, ko prispem v Singapur, pojedel bombon. Policist je začuden. A potem, ko odpre potni list, v katerem se gnete množica singapurskih žigov, mu je vse jasno. »Dobrodošel spet nazaj,« pravi in me spusti v državo. Tudi na prtljago ne čakam dolgo. Pograbim svoj nahrbtnik in odhitim proti izhodu. Ko izstopim iz prijetno ohlajene letališke zgradbe, vame udari vroč, vlažen, težak tropski zrak. Vstopim v taksi, z voznikom izmenjam nekaj vljudnostnih besed. Ne mine dolgo časa, ko taksist pomenljivo pripomni: »You know, Singapore is a fine country.« Fine country lahko pomeni lepa, sijajna, odlična država. A ravno tako lahko pomeni država kazni. Dvoumnost taksistove izjave ni naključna. Singapur je vse to in še več. Je država kontrastov in harmonije. Država, katere razum je usmerjen v prihodnost, duša pa zasidrana nekje daleč v preteklosti.