“Prekleto sranje!” je bilo prvo, kar je Sassoon v slovo pravkar umrlemu človeškemu bitju uspel izustiti skozi zobe. Pod pritiskom nenadnega položaja so mu možganski miomi začeli delovati desettisočkrat hitreje. Neštete projekcije, kombinacije, izidi in posledice so mu z neverjetno hitrostjo začele švigati pred notranjim očesom. Toda še preden se je v možganih, zaradi prehitrega delovanja, lahko pojavil razpad sistema, imenovan panika, jim je nek drugi center ukazal, naj se umirijo. Usedel se je nazaj v naslanjač in začel trezno premišljevati. “V redu, stari je krepnil naravne smrti, to bo ugotovil celo vsak sirijski dohtar. Tukaj je torej čist in mu zaradi tega ni treba skrbeti. Toda ostaja senca zagate in sumničenja: kaj neki je on, Jacob Sassoon, počel v hiši Adelia Tedeschinia še isti dan, ko sta se spoznala pri šefu sirijske izpostave ameriške protiobveščevalne službe?” Jasno mu je bilo, da resnice ne sme povedati. Če nič drugega, Thomas Pile bi se mu zagotovo maščeval in v najboljšem primeru bi zgubil službo, v najslabšem pa celo življenje. Položaj, v katerem se je znašel, je bil skrajno nepredvidljiv. Jasno, moral si bo izmisliti neko drugo zgodbo ali preprosto izginiti, kakor da ga tukaj nikoli ni bilo. “Ja, to bo še najbolje. Prekleto, ne bo šlo! Videli so me, kako sem pred hotelom s Tedeschinijem vstopil v taksi. Prič je kot dreka. Pa kaj! Saj ne bo nihče raziskoval, ko bo enkrat ugotovljeno, da je stari umrl zaradi srčne kapi. Okej, sirijska policija se zagotovo ne bo veliko ukvarjala s starcem, kaj pa naši? Kaj pa, če bo Pile poslal nekoga vohljat za Tedeschinijevo zapuščino? Takrat se bo gotovo izvedelo. Prišli bodo do portirja, potem do taksista in na koncu jim bo jasno, da stari ni bil sam, ko je crknil.” V tistem trenutku se je spomnil sefa. Urno je skočil na noge, toda takoj zatem je zagledal mrtveca, kar ga je rahlo zmrazilo. Počasi se je zmuznil za njegovim hrbtom, kot da bi ga bilo strah, da ga bo zalotil. Prišel je do sefa, ki je bil – na njegovo presenečenje – kar velik. Sodeč po napisu na vratih ga je izdelalo podjetje Smith & Wesson. “Zanimivo,” je pomislil, kajti do takrat je živel v veri, da izdelujejo le orožje. Sef je bil vzidan v steno, v dva centimetra debela vrata pa sta bila vgrajena okrogla številčnica in vzvod za odpiranje. V odprtini je zagledal nekaj starih pločevinastih škatel, v katerih so bili prvotno shranjeni bomboni in piškoti. Izvlekel je najbližjo.