Na današnji dan pred dvajsetimi leti je vstopila v svet potrošništva prva znamka pravične trgovine, Max Havelaar, in kmalu postala uspešnica, sprva na Nizozemskem, kasneje pa so ji sledili tudi drugod. Danes se znamke pravičnih trgovin združujejo v evropska in svetovna združenja ter vzpostavljajo mednarodne standarde pravične trgovine, ki je bila medtem sprejeta v besedišče OZN, EU in drugih pomembnih organizacij. Pravično trgovino lahko opredelimo kot trgovsko partnerstvo, ki temelji na preglednosti, spoštovanju potreb vseh udeleženih ter prizadevanju za enake možnosti na področju mednarodnega trgovanja. Zavzema se za trajnostni razvoj v deželah v razvoju, kamor se seli svetovna proizvodnja, za opolnomočenje proizvajalcev in za ozaveščanje potrošnikov. Kaj pomeni pravična trgovina, si lahko ogledamo na primeru običajne bombažne majice. V boju za maksimizacijo dobička proizvajalec išče najcenejšo delovno silo. Tako lahko zanj v Afriki gojijo bombaž, barvajo ga v Južni Ameriki, tkejo v Indiji, krojijo pa v Indoneziji. Tem proizvajalcem pripada le nekaj odstotkov končne cene, večji delež gre številnim posrednikom, več kot polovica pa je namenjena trženju blagovnih znamk in korporacijam, ki posel dirigirajo. Kupec torej z nakupom financira vse prej kot proizvajalce. Ceneni izdelki, ki jih je proizvedla poceni delovna sila, pogosto vključujejo tudi delo v nečloveških pogojih za mizerne plače, brez pogodbe, brez zavarovanja, otroško delo in podobno. Pravična trgovina se želi vsemu temu izogniti. Gibanje za pravično trgovino se je začelo v deželah, ki so bile nekoč vodilne pri koloniziranju sveta. Kmalu po drugi svetovni vojni so se v želji po pravičnejši ureditvi sveta začele pojavljati prve pobude, pogosto iz verskih krogov, na primer misijonarjev, ki so imeli neposreden stik tako z reveži tretjega sveta kot z matično bogato družbo. Te pobude so zaznamovali paternalistični pozivi k bolj moralni družbi. Naslednja prelomna točka so bila hipijevska šestdeseta leta, ko je tretji svet postal domač in dostopen, ekonomsko rast pa so spremljala močna socialna gibanja. Pravična trgovina je postala oblika sočutja. Sedanja oblika se je razvila v začetku devetdesetih let, ko je po koncu hladne vojne ob popotovanjih Greenpeacea, razmislekih o učinkih globalizacije ipd. postalo očitno, da je svet med sabo povezana celota, kjer prigode in nezgode enega kraja vplivajo tudi na vse druge. Pravična trgovina se je vključila v skrb za preživetje planeta in skrb za zanamce. Sočasno se je spreminjal tudi način njenega organiziranja in strukturiranja. Kritike pravične trgovine prihajajo z obeh strani političnega spektra. Del levice meni, da ne izzove dovolj obstoječega sistema trgovanja, na primer ko sodeluje z velikimi trgovskimi centri, namesto da bi ustvarila pravičen sistem distribucije. Nekateri ekonomisti vidijo v pravični trgovini subvencijo, ki ovira razvoj, drugi, na primer revija The Economist, jo označujejo za kozmetično olepšavo, ki zakriva in spodbuja dejansko neučinkovitost trga ter prekomerno produkcijo. Pravično trgovino so v svojih dokumentih že večkrat podprli OZN, evropska komisija, evropski parlament in drugi. V številnih evropskih deželah je postala del vsakdana, dogajajo pa se tudi nasprotni odzivi. Nizozemska provinca Groningen od vseh dobaviteljev kave zahteva, da delujejo v skladu s kriteriji pravične trgovine, to pa se je zdelo enemu od njih diskriminatorno in je lani provinco tožil. Po več mesecih pravdanja je provinca zmagala, kar je direktor Maxa Havelaarja označil kot mejnik, ki »ob vsakodnevni skodelici kave prinaša konkreten in smiseln prispevek v boju proti revščini«. V razvitem svetu vse več kupcev posega po izdelkih, ki poleg materialnega zadovoljstva ponujajo tudi moralno zadoščenje. Lani je svetovna prodaja izdelkov s certifikatom pravične trgovine dosegla okoli 2,3 milijarde evrov, kar je 47 odstotkov več kot leto poprej. Čeprav je to le drobec svetovne trgovine, ti izdelki v Evropi in Severni Ameriki dosegajo od enega do dvajset odstotkov prodaje znotraj svoje kategorije. Letos naj bi pravična trgovina pomagala več kot 7,5 milijona proizvajalcem, s tem pa tudi njihovim družinam in širši skupnosti. Pravična trgovina pomeni korak od centralizacije trga. Dovolj majhen, da ne škodi velikim, ob tem pa posamezniku vendarle omogoča, da s kupovanjem izdelkov podpira tisto ekonomsko in socialno logiko, ki jo želi podpirati, in zavrne ali odmisli tisto, za katero mu ni mar. Pravična trgovina je tržna niša, namenjena tisti peščici kupcev, ki so dovolj izobraženi in premožni, da si lahko privoščijo malce višje cene pravičnih, ekoloških, bio in podobnih izdelkov, torej da lahko svoje etične ideale udejanjajo v praksi, če to želijo. Pri nas gibanje pravična trgovina vodita nevladni organizaciji Umanotera in Humanitas, ki sta v Ljubljani odprli trgovino 3muhe. Tu lahko kupimo tako prehrambne izdelke kot ročno izdelane predmete. a današnji dan pred dvajsetimi leti je vstopila v svet potrošništva prva znamka pravične trgovine, Max Havelaar, in kmalu postala uspešnica, sprva na Nizozemskem, kasneje pa so ji sledili tudi drugod. Danes se znamke pravičnih trgovin združujejo v evropska in svetovna združenja ter vzpostavljajo mednarodne standarde pravične trgovine, ki je bila medtem sprejeta v besedišče OZN, EU in drugih pomembnih organizacij.