Pred leti smo izdali antologijo literature brezdelja, katere vsebina je bila urejena po obdobjih. Imate Johnsona, ki je viktorijanski pisatelj. O tem veliko govori Oscar Wilde, pa Robert Stevenson, podobne misli smo našli v stari Perziji ali na Kitajskem, pri Lao Tseju, v taoizmu, katerega ideja je, da ne počneš absolutno ničesar, razen tega, da živiš. Za prispodobo jemljejo reko, ki si z vrha gore v dolino ubira najlažjo pot, a pri tem oblikuje prelepo strugo. Racionalna odločitev bi bila iti naravnost navzdol, po najkrajši poti, a to je v nasprotju z naravnimi načeli. Vse to lahko povežemo z meditiranjem, brezdelje ima tudi spiritualno stran. Ustaviti se, biti sam s seboj, poskušati vstopiti v stik s svojo dušo. Med delom za to nimaš časa. Zanimivo je bilo odkrivati preteklost ideje brezdelja, a po drugi strani je bilo njeno odkrivanje tudi precej depresivno. Opazili smo, da so se ljudje o vsem tem spraševali že stoletja, a se ni nič spremenilo; ravno narobe, zdi se, da se razmere še poslabšujejo. Zato na splošno nisem prevelik optimist. Možnost bo - kot nekdaj - dobila le manjšina.