Naslednji dan sem brez posebnih dogodivščin sestopili v bazni tabor in si privoščili še en dan počitka. Lepo vreme je še kar trajalo in kmalu se nas je lotila plezalna mrzlica. Stanovitno lepo vreme je pač treba izkoristiti, ker ga v Himalaji ni ravno na pretek. Za vzpon sta se prva odločila Aleš in Boštjan. Šestega oktobra zjutraj sta odšla proti gori, Vesna, Tanja in Igor pa so jo počasi mahnili nazaj proti Lukli. Najprej so celo nameravali nadaljevati svojo pot proti prelazu Amfu Lapsa na severu, ki leži čisto blizu Lotsejeve južne stene, in se vrniti po sosednji dolini mimo Namče Bazarja, toda na koncu so opustili ta načrt. Ko bi le vedeli, kako prav so se odločili! Vreme se je namreč čez kakšen dan pokvarilo in nestanovitno vreme s sneženjem je trajalo dober teden. Zato sta se predčasno vrnila s hriba tudi Aleš in Boštjan, ki jima je uspelo priplezati na veliki plato pod steno, tam postaviti šotor in naslednje jutro celo vstopiti v steno. Tistega dne se je vreme poslabšalo že zgodaj zutraj, zato sta se po 150 metrih preplezane stene morala obrniti in v močnem sneženju sta se popoldne vrnila v bazni tabor.