Sprva je bil zadovoljen s sprejemom oblasti in vodstva doma ter namestitvijo, čeprav je bila v zatočišču strašanska gneča in ne glede na to, da so se nekateri sostanovalci pritoževali nad pičlimi obroki. Zanj je zadoščalo tisto, kar so mu odmerili. Osebje je bilo prijazno, ker je vložil prošnjo za azil, se je lahko dokaj nemoteno gibal po mestu. Nenadoma pa se je vse spremenilo - pred štirinajstimi tedni ali kaj takega. Začeli so jim omejevati izhode, pa tudi osebje v domu je postalo bolj nestrpno, sovražno razpoloženo, zatrjuje Radživ. S prebežniki in azilanti menda ravnajo, kot da bi bili kriminalci ali živali in ne pošteni ljudje brez kriminalne preteklosti, ki so bili prisiljeni bežati zaradi takšnega ali drugačnega preganjanja. Še sam ne ve, zakaj se je vse spremenilo. Pred nekaj dnevi je izgubil registrsko izkaznico, vendar mu kljub prošnjam v domu ne želijo izdati nove. Ne dovolijo mu niti vstopiti v stavbo, zato je že nekaj noči prespal na prostem, nazadnje v preddverju sosednje stavbe. Brez denarja, brez hrane se zdaj potika okrog azilnega doma. Znajti se je treba po svoje - nekaj si je sposodil od prijatelja, včasih zmakne kaj malega za pod zob. Kaj pa naj bi napravil, če mi nihče ne da niti tolarja, je zamomljal.