Edino dvigalo v hotelu je bilo trenutno v okvari, vrata kabine so bila odprta in dvigalo je obtičalo v pritličju, tehnik, ki je v kratkih hlačah in s temnimi potnimi sragami na obrazu klečal na tleh, je privijal zglob v eksplozivnem snopu modrih in belih iskric. Džang Xiangdži je zavil okoli kabine dvigala in potisnil težka požarna vrata službenega vhoda, šel pred nama po stopnišču in prižgal svoj vžigalnik, da bi naju vodil v temi. V tretjem nadstropju smo prišli na dolg hodnik, natlačen s slikopleskarskim materialom, kovinskimi vedri in posodami. Tla so bila po dolžini kakšnih dvanajstih metrov pokrita z velikimi prozornimi plastičnimi ponjavami in morali smo se podati po tej zaviti poti hodnika, polni ovir, da bi prišli do svojih sob, noge so se nam pogrezale v vdolbine površine iz polietilena, tako da so plastične ponjave šuštele pod našimi koraki v nenehnem grbančenju materialov. Hodili smo po zapuščenem hodniku, vzdolž katerega so si sledile sobe brez vrat, bila so odstranjena ali pa še niso niti obstajala, in ko smo mimogrede na hitro pogledali v sobe, smo v okviru praznih opažev zagledali postave mladih soboslikarjev z golimi prsmi in piratsko zavezanimi rutami, kako so barvali z valjarjem in pri tem po radiu poslušali popevke popolnoma brezobličnega zvoka, v katerih so poplesavali delci mavca v tekoči svetlobi poševnega žarka. Malce dlje, v drugih, prav tako nedokončanih sobah, je bil lep parket iz neobdelanega lesa že skoraj pobrušen, goli zidovi so bili prevlečeni le z ometom, okna so se na široko odpirala na cesto, niti ene postelje ni bilo, niti enega kosa pohištva, mogoče kak novi umivalnik iz belega emajla, ki je čakal položen na tleh sredi sobe. Začenjal sem se spraševati, če hotel v resnici sploh ni bil sredi obnove, ampak ga preprosto še niso niti zgradili do konca, delavci, ki so nad našimi glavami delali na zidarskih odrih, pa so pod milim nebom dokončevali streho (zato je seveda Džang Xiangdži lahko pošteno znižal ceno pri lastniku). Vstopili smo v nov hodnik, ki so ga pravkar obnovili, z novo preprogo in bledo rumenimi tapetami in Džang Xiangdži se je ustavil pred nekimi vrati, jih odprl in mi pokazal, naj vstopim, rekoč, da je to moja soba. Skoraj sem že spregovoril – da se moram vrniti v Evropo –, toda rekel nisem ničesar, obstal sem na pragu sobe in ga gledal, kako se je oddaljil po hodniku, Li Čji se je obrnila, da me je kradoma pogledala, naredila sta komaj nekaj korakov in se ustavila pri vratih na drugi strani hodnika. Džang Xiangdži je vstavil magnetno kartico v ključavnico in videl sem ju, kako sta skupaj vstopila v sobo – in šele takrat sem prvič neprizadeto pomislil, da sta bila najbrž ljubimca ali pa celo, da sta še vedno.