Novo leto prinaša tudi nove naloge. Posavje je pred veliko preobrazbo – postalo bo pokrajina z lastno upravo. Naš zapis pa danes želi osvetliti neko drugo upravno prizadevanje, upravo grofov Celjskih na Kozjanskem, v Spodnjem Posavju, delu Dolenjske in v Beli krajini, se pravi v Grofiji v Marki in Metliki (ustanovili so jo grofje Goriški) . Za »dolenjsko« izhodišče so si Celjski izbrali Krško. Posest v občini Krško je pridobil Friderik I. Celjski po letu 1351, s tem tudi vse gospodarske pravice: ribolovne, pašniške, les, gornino, pravico do desetine na vseh podložnih kmetijah itd. Pridobil pa je tudi odvetništvo nad ozemljem, sodno pravico in leta 1391 patronatsko pravico v (stari) leskovški (pra)župniji. Imenovala se je Gurkfeld (Krško polje, prostor med Savo in Krko do Štegine in Lokavca) in je zajemala tudi mesto Krško. Grad Krško je branil Krško polje s severa, trdnjava Stari grad nad Podbočjem pa z juga. Belo krajino so si pri vladarju trdno zagotovili Celjski potem, ko je vojvoda Leopold dovolil, da se 19.200 gld dote Elizabete Goriške, žene celjskega grofa Wilhelma I., vpiše na gospostvo Metlika, ki so ga Celjski imeli v zastavi od Habsburžanov. Zaročila sta se 24.10.1373. V metliškem gradu je bil potem vse do leta 1556 sedež nominalnega glavarja grofije Slovenska Marka in Metlika. Celjski so se opirali na oglejsko cerkveno organizacijo. Za (pra)župniji Krško polje in Videm so prezentirali ugledne duhovnike: arhidiakone v Savinjski in (Slovenski) Marki iz družin Širski (Scheyer), Soteški (Helfenberg), Rain, Dürrer, nekateri so bili tudi prošti Bratovščine presvete Trojice pri cerkvi sv. Antona v Novem mestu, v mirnopeški župniji (Martin Rain(uša), ki je bil tudi celjski vicedom, Andrej Dürring, naddiakon Marke). Na njihove rodbine so se upirali tudi upravno. Vojaške stolpe, trdnjave in dvore so podeljevali njihovim sorodnikom (Shrawass, Kozjaški, Ekenštajner, Mindorfer, Rosenberger, Meltz, Dürr, Paradaiser itd.). Celjska ustanova je bil samostan Pleterje (1403), ki so ga dotirali tudi s posestjo krškega gospostva in župnije Leskovec (Gurkfeld), bratovščine ter beneficij v krškem gradu, posvečen sv. Nikolaju (1391). Na jugozahod so Celjski prodirali preko gospostva Mehovo. Mehovo so upravljali gospodje iz stare rodbine Krških, ki so se ok. 1250 iz Krškega odselili na Mengeš, del rodbine z grbom v obliki dveh kač, zvitih v osmico (nekdanji vitezi Hartwika Bogenskega), pa je vstopil v službo Goriških in dobil v upravo veliko »vojaško« posest Mehovo. 1374 so Mehovo po dedni pogodbi z izumrtjem Goriških dobili Habsburžani, ki so ga dali Vrhovega (Ekenštajna). Kastelan na Krškem je bil tudi Jurij Širski (Širje pri Zidanem Mostu in Laško), poročen z Raško (Archer). Bil je tudi pisar zadnjega Celjana Ulrika. Ahac Eckensteiner (Vrhovski) je bil upravnik – kastelan - gradu Krško 1457, naslednje leto se mu je moral odpovedati v korist Katarine Celjske, ki ji je krški grad vodil celjski naddvornik Erhard (Eberhard) Hohenwart (+1483). Krško je v tem času že imelo zidane upravne zgradbe, oskrbnik urbarialnih dohodkov se je imenoval chelner (kletar). Svojega »kletarja« je v trgu imel tudi samostan Pleterje. Ne povsem preverjena informacija namiguje, da je bil pri Brestanici morda zgrajen most (omenja se še 1478). Razvita je bila plovba po Savi, pristanišče je bilo pod gradom. Popotnikom so nudili oskrbo v hospitalu, tržanom pa je dohodek nosila obrt (gostilne, usnjarne, mesnice). Trg se je očitno dobro razvijal, saj ga je 1477 cesar Friderik III. (V.) povzdignil v mesto. L. Šribar