Nezadovoljstvo bolnikov je eden od večjih razlogov za vašo vrnitev v koncesionarstvo. Ali lahko navedete še nekaj dejstev za vašo odločitev? Poleg tega je zaradi preobremenjenosti nezadovoljna tudi medicinska sestra, ki dela v moji ambulanti, kar lahko nezavedno prenaša tudi na bolnike. Zaznal sem tudi nezadovoljstvo s strani uprave zdravstvenega doma, ker je moja ambulanta zelo draga, ker v njej del časa dela nadomestni zdravnik, pa tudi zato, ker znotraj doma ni dovolj kadra. Naletel sem tudi na nerazumevanje s strani Ministrstva za zdravje, ki je direktorju vrhniške občinske uprave jasno namignilo, naj zdravnik opravlja svoje delo in ne delo direktorja, saj je direktorsko delo še slabše plačano. Navedli ste kar precej razlogov za vrnitev, pri tem pa prav tako navajate nejasno prihodnost zdravnikov in direktorjev zdravstvenih zavodov na osnovnem nivoju. Tako je. Tu bi izpostavil predvsem nezadovoljstvo kolegov zdravnikov, ki ne zmorejo več obremenitev dežurstva, sam pa kljub triletnim naporom nisem uspel izboljšati nujne medicinske pomoči in dežurne službe v borovniški in vrhniški občini. Prav tako nisem več sam pripravljen nositi odgovornosti za organizacijo celotnega zdravstvenega varstva na Vrhniki, saj ne Zdravstveni dom na Vrhniki ne osnovno zdravstvo v obeh občinah nisem le jaz osebno. Ob tem naj poudarim, da zaenkrat ne verjamem v prihodnost sedanjega Zdravstvenega doma, vidim pa prihodnost v novi organizacijski in vsebinski obliki njegovega delovanja. Vaša prošnja županu Občine Vrhnika, dr. Marjanu Riharju, za ponovno vzpostavitev koncesionarske pogodbe je torej več kot očitna in utemeljena. Imate tudi nekaj predlogov in rešitev za izboljšanje stanja na tem področju? V prvi vrsti predlagam prehod vseh nosilcev, ki želijo in izpolnjujejo pogoje, med zasebne koncesionarje, tako zdravnikov kot drugih zainteresiranih nosilcev. Tiste, ki pa nočejo ali ne izpolnjujejo pogojev za prehod med zasebne koncesionarje, lahko prezaposlimo v Zdravniški zadrugi, ki bo opravljala vse funkcije sedanjega zdravstvenega doma, vendar na drugih pravnih temeljih, ki so jasnejši in zato tudi ekonomsko učinkovitejši. Po drugi strani lahko taki ostanejo v sedanjem javnem zavodu, kjer pa bodo morali izpolnjevati vse strokovne in organizacijske obveznosti, pa tudi obveznosti gospodarja občinske lastnine. Sicer pa smo tisti, ki smo se odločili za prehod v zasebno koncesionarstvo, sposobni in pripravljeni organizirati tudi vse tiste dejavnosti, ki jih sedaj organizira le Zdravstveni dom in bi lahko pomenile nastajanje presežnih delavcev. Z novo organizacijo bi jih ne bilo prav dosti oziroma bi jih lahko znotraj javnega sektorja zelo učinkovito uporabili. Lahko prevzamemo tudi koordinacijo razporejanja dežurne službe in nujne medicinske pomoči. Kaj bi še pridobili s koncesionarskimi storitvami? Kadrovsko smo v Zdravstvenem domu Vrhnika prešibki, zato imamo možnost izboljšave za naše občane, vendar le pod pogojem, da občina razpiše koncesijo za program splošne ambulante. Razlog je preprost: že dve leti se namreč nihče ne javi na razpis, ki ga ima vrhniški zdravstveni dom, ker vsi vedo, da zdravnikov preprosto ni. Če pa se že kdo javi, je to zdravnik iz republik nekdanje Jugoslavije, ki nekako ni pripravljen vstopiti v sistem kot osebni izbrani zdravnik, ampak v delovno razmerje za čim boljšo plačo in čim manj dela in odgovornosti. Vprašljiva pa je tudi njihova strokovnost. Ali imate morda kakšne pomisleke glede vaše odločitve oziroma so se pojavili kakšni očitki glede dosedanjega vašega dela na mestu direktorja? Ja res je, lahko bi mi kdo očital, da nisem izpolnil pričakovanj in obljub. Morda res še ne do konca. To pa ne pomeni, da bom sedaj rušil Zdravstveni dom Vrhnika. Nasprotno, želim tvorno sodelovati pri prenovi vsebin in pojmov, kaj pomeni zdravstveni dom in kaj pomeni zasebno javno zdravstvo. Pripravljen sem sodelovati tako z javnim zavodom kot tudi z občino kot strokovnjak s konkretnimi zadolžitvami, če mi jih bo občina zaupala ali jih od mene zahtevala. Pojmi, ki jih nekateri zlorabljajo v različne namene ob vsaki priložnosti, so sedaj za nekatere z velikimi političnimi apetiti kot nalašč za manipulacijo z ljudmi - volivci. Žal pa ravno ti po volitvah hitro pozabijo svoje velike obljube. Zdravniki in drugi zdravstveni delavci in sodelavci ostanemo sami s svojimi problemi in problemi svojih bolnikov. Slednji občutijo vse, tudi še tako majhne spremembe na svoji koži. Upravičeno, pogosto pa tudi neupravičeno se jezijo na zdravstvene delavce, ki delamo na robu svojih zmožnosti, na način in po pravilih, ki jih določa država. Trenutno nas je tako malo, da komaj še zmoremo pokriti 24-urno zdravstveno varstvo, ne vem pa, kako dolgo še. Po zakonu smo dolžni, fizično pa nimamo prav nobene rezerve več, tako da se že kažejo znaki izčrpanosti pri zdravnikih. Konec koncev je pri vsem tem pomembna tudi zakonodaja ... Žal se je pokazalo, da zakonodaja javne zavode omejuje na vseh področjih, nosilcem jemlje njihovo veljavo in ni več sodobna. Preživelost ne pomeni ukinitve zdravstvenega doma, ampak kaže na nujnost njegovega prestrukturiranja, ki bo pripeljalo do tega, da bo zdravstveni dom postal res dom. V tak zdravstveni dom kot živo organizacijsko obliko lahko še verjamem pod pogoji, katerim se mora prilagoditi. Nastati morajo novi modeli, prilagojeni novim situacijam v lokalnih skupnostih. Zdravstveni dom mora biti torej kraj, kamor se bomo vsi radi vračali: zaposleni v javnem zavodu, koncesionarji, bolniki, katerim je namenjen. Moje mesto je torej biti družinski zdravnik, mentor, strokovni sodelavec