Dr. Branko Vesel: Slovenija naj na svoji poti ohranja samostojnost, hodi naj po poti ohranjanja miru in sodelovanja med narodi. In naj ne hodi po poti vstopanja v vojaške pakte. Reševanje problemov po mojem prepričanju ne temelji na orožju, pač pa na vseh drugih oblikah, ki vključujejo sposobnost človeštva, da pride v boljšo prihodnost. Aprila 1997 so slovenske parlamentarne stranke napisale skupno izjavo v podporo vključevanju v zvezo Nato. Zanimivo, podpisal jo je tudi Jelinčič. Vsebina izjave je na nek način izzivalna. V primeru vstopa v Nato namreč obljublja splošen dvig stopnje spoštovanja človekovih pravic, obljublja varnost in trdi, da le ta pot jamči preživetje in napredek. Sam pa menim, da bi morali o tej temi voditi širok dialog, v katerem bi sodelovala tudi civilna družba. Prepričan sem, da vstop v Nato ni edina pot, ki jamči preživetje. Ob tem se mi zdi zanimivo, da je Nato tisti skupni imenovalec, okoli katerega se je združila celotna politična elita. Že to me navaja na misel, da gre za projekt elite, ki je odtujena od državljanov. Zadnji motiv, da se tudi sam angažiram, pa je prinesel Natopis, vladna propagandna publikacija. V Natopisu smo lahko brali izjave, da vstop v Nato prinaša najvišjo možno raven nacionalne varnosti. Da je Nato najvišja oblika boja proti mednarodnemu kriminalu in terorizmu. Da nas Nato vodi v svet visokih tehnologij. Da sami kot majhna država ne bomo mogli nikoli postaviti lastne močne vojske. Da moramo vstopiti v sistem kolektivne varnosti. Da bo z vstopom v Nato več tujih neposrednih vlaganj. Da bo mednarodno gospodarsko sodelovanje boljše. Da se bo Slovenija iz neprepoznavnosti vpisala na prepoznavno in varno politično karto sveta. Da moramo upoštevati zgodovinsko intuicijo naroda, kakršno smo imeli že leta 1991. Mimogrede, ta misel o intuiciji naroda se mi zdi zelo zapletena. Neverjetno, kaj vse bo prinesel Nato!