razprostira na družbenem ozemlju. Ko se doživljanje aktualizira v zaključeni izjavi, napravi naravnanost k neposredni družbeni situaciji govorjenja in predvsem h konkretnim sogovornikom njegovo družbeno orientiranost kompleksnejšo. Problem življenjske ideologije Kar smo povedali, na novo osvetljuje problem zavesti in ideologije, ki smo ga proučili. Zunaj objektivacije, zunaj utelešenja v določenem materialu (materialu geste, notranje besede, krika), je zavest – fikcija. Je zgolj slaba ideološka konstrukcija, ki nastane s pomočjo abstrahiranja od konkretnih dejstev družbenega izraza. Zavest kot organiziran materialni izraz (v ideološkem materialu besede, znaka, risbe, barv, glasbenega zvoka idr.), takšna zavest pa je – objektivno dejstvo in mogočna družbena sila. Ta zavest resda ni nad bitjo in biti ne more konstitutivno določati, a je sama del biti, ena izmed njenih sil, zato lahko učinkuje, igra vlogo v areni biti. Dokler zavest ostaja v glavi nosilca zavesti kot notranjebesedni zarodek izraza, je to še vse premajhen snop biti, območje njegovega učinkovanja je še vse preozko. Toda potem ko bo prečkala vse stopnje družbene objektivacije in bo vstopila v sistem moči znanosti, umetnosti, morale oziroma prava, bo postala dejanska sila in bo mogla celo povratno vplivati na ekonomske temelje družbenega življenja. Moč zavesti je kajpada utelešena v določenih družbenih organizacijah in utrjena v stabilnih ideoloških izrazih (znanost, umetnost idr.), toda tudi dokler je obstajala v prvotni nejasni obliki kot bežna misel ali doživljaj, je že bila majhen družben dogodek, ne pa individualno notranje dejanje. Že od vsega začetka doživljanje teži in je naravnano k docela aktualiziranemu zunanjemu izrazu. Ta izraz doživljanja se lahko realizira, lahko pa se zadrži, inhibira. V drugem primeru ni doživljanje nič drugega kakor inhibiran izraz (tukaj se ne bomo dotaknili