Rojena je bila v plemiški rodbini Ricci v Firencah. Vzgajala jo je teta redovnica, ker ji je mati zgodaj umr-la. Proti očetovi volji je vstopila v samostan dominikank v Pratu in dobila redovno ime Katarina. V samostanu je več let bolehala, zaradi izrednih milosti pa večkrat ni bila spodobna za skupne samostanske vaje in molitve. Sestre so jo zato obsojale, da je lena. Celo grozili so ji, da jo bodo odslovili. Šele po nenadni ozdravitvi so spoznali njeno veličino. Pri tridesetih je postala predstojnica samostana. V svoji zamaknjenosti je več let vsak teden od četrtka opold-ne do petka, pravi legenda, popold-ne videla trpečega Kristusa, na sebi pa doživljala njegovo trpljenje v obliki krvavečih Jezusovih ran (najstrožje preiskave naj bi pokazale, da ni bilo prevare). Ljudje so od nje odhajali kot spreobrnjenci. Med do-pisovanjem s Filipom Nerijem sta začutila sorodnost duš in se hotela tudi osebno spoznati, vendar Katarina ni mogla zapustiti samostana. Zgodilo naj bi se nekaj nenavadnega - čudež bilokacije, prikazala se je Filipu v Rimu in se z njim pogovarjala, ne da bi zapustila samostan. Njenih prikazovanj je bilo še več. Papež Benedikt XIV. jo je leta 1746 razglasil za svetnico. (sld)