Obiskala sva tudi vaško šolo, ki je premogla vsega tri velike prostore brez vrat in zastekljenih oken. V vsakem prostoru je bilo okrog 40 otrok približno iste starosti. Ko sem vstopil v razred, se mi ni bilo treba predstavljati, saj je učitelj ob pogledu na »visok« obisk takoj dal znak, da se pouk prekine. Ob najinem prihodu pa se je ustavila tudi nogometna tekma, ki je medtem potekala na šolskem dvorišču. Ekipe smo sestavili na novo in začela se je prava bitka. V Mozambiku je nogomet šport številka ena, medtem ko so v sosednji Južni Afriki vodilni ameriški športi, na primer baseball. Ob igrišču se je nabrala množica otrok, saj pouka ob najinem prihodu ni nihče nadaljeval. Za povzročeno zmedo sva se oddolžila tako, da sva učiteljem razdelila prospekte Slovenije, učencem pa svinčnike in bonbone. Veselje je bilo popolno. Od otrok sva se lahko poslovila šele daleč od šole, saj naju je večina spremljala skozi vso vas.