To se je nadaljevalo do konca septembra in večino oktobra, potem pa je oče nekega dne odkril nekaj, kar ga je osupnilo. S hodnika je vstopil v razred in začel govoriti. Pravzaprav je začel že na hodniku, kjer mu je bilo vedno še vse jasno. Ko je prijel kljuko, je začel svoj stavek in ga ob vstopu preprosto nadaljeval. Predavanje je govorilo o Dickensu, pisatelju, ki ga je moj oče posebej preziral zaradi njegove sentimentalnosti in pomanjkanja dramatične pretanjenosti. Še nikoli ni noben strokovnjak tako temeljito spljuval mrtvega pisatelja, kot je tisti dan moj oče spljuval Charlesa Dickensa. Še nikoli ni bilo intelektualno zaničevanje bolj hladnokrvno skrito za tenko prevleko uglajenega duhovičenja kot tisto popoldne. Medtem ko je oče govoril, mu je lasten močni glas vlival samozavest. To isto snov je že predaval, a še nikoli na tak način. V napadu nenačrtovane dramatične ekstaze je prebral prizor iz Puste hiše, v katerem Jo umira. Tako neverjetno smešen je bil, da so vsi njegovi študenti popadali po tleh, preden je nehal. Potem so vstali in mu glasno zaploskali. To je tisto, za kar so plačali. Končno so začutili, da so v bližini velikana, in z zaničevanjem vrgli svoj izvod Puste hiše pod mizo.