Letošnja koncentracija dogodkov v Lipici je zagotovo pozitivna, saj deluje mnogo bolj delovno kakor protokolarne (manj protokola očitno pomeni večjo sproščenost) selitve po deželi. Čeprav je čas Vilenice poznopoletni (pravzaprav zgodnjejesenski), je znamenje njene (nove) mladosti (konec koncev je ravno dobro vstopila v puberteto) tudi Mlada Vilenica, od koder se bodo rekrutirali njeni prihodnji odrasli udeleženci (vsaj nekateri izmed njih; preostali se bodo nemara še naprej srečevali v »konkurenčni« Medani). Nasploh je bila letošnja Vilenica polna dogodkov, ki jih v življenje lepe pisane besede prinaša nov čas, novo tisočletje. Bolj spektakularna je že sama podelitev velike nagrade (končno so na sceno stopili tudi lipicanci, nujno slikovito ozadje prireditve), literaturo je - po nekaterih letošnjih dogodkih sodeč - mogoče predstavljati tudi drugače, multimedialno, čeprav (po pričevanju poslušalcev) tudi literarna branja niso več tisto, kar so bila nekoč, temveč včasih pravi mali »spektakli«. To so zagotovo »globalne« spremembe, ki pa jih je Vilenica znala registrirati in s pridom pritegniti v svoj program.