Devetošolec na moji šoli je vstopil v puberteto, v uporništvo, imel je težave v doživljanju sebe, umeščanjem med vrstnike, bil je nasilen. Nismo mu popuščali, nismo sprejemali njegovega vedenja, ki ni bilo skladno s šolskimi pravili. O tem smo se pogovorili, izrekli vzgojni ukrep, izdelali načrt za popravo napake in hkrati skrbeli, da je začel delati tudi na učnem področju. Ta del je bil najtrši oreh. Priznam, tudi jezili smo se drug na drugega, a razredničarka in jaz sva iskreno želeli, da bi uspel. Učenec je vedel, da je kritizirano njegovo vedenje, ne on, čeravno se je kdaj to doživljanje tudi pomešalo. Imel je tako malo samozaupanja in vere, da se splača, da se je le umikal. Dogovori so padali v vodo eden za drugim, učitelj, razredničarka in otrok so sklenili novega. Vztrajnost in skrb odraslih ob odločnem odzivanju, če je kršil vedenjske norme, sta pripomogla, da je deveti razred izdelal brez popravnega izpita, s prilagoditvami, do katerih je bil upravičen, a brez popuščanja. •