Že v srednji šoli je Martin zaigral za člansko ekipo Kopra, kar se je poznalo tudi pri pouku, a kot ponosno pove, naredil jo je. Njegovi starši so vedno poudarjali, da je izobrazba na prvem mestu, saj je v vsakem športu prihodnost lahko še kako negotova. »Najbolj sem imel težave s časom, v glavi pa sem imel tudi več drugih stvari. Tisti čas tudi vstopiš v puberteto in te poleg vsega še 'razganja',« je povedal zdravstveni tehnik, ki v tistih časih ni veliko razmišljal o vpisu na kakšno fakulteto: »Hitro sem se zaposlil, resno sem igral nogomet in nisem imel te možnosti. Po eni strani mi je malo žal. Zdaj, ko živim v Ljubljani, imam prijatelje, ki so študirali ali pa še študirajo, in šele zdaj sem spoznal, kakšno je pravo študentsko življenje. A tega ne bom nikdar okusil.«