Heidegger se fenomenoloških raziskav loti iz drugačnih izhodišč. Vpraša se namreč, kot kaj in kako se mi najprej pokaže ali daje kaka stvar? In odgovori: kot meni samemu živo uzrta, doživeta stvar. Če vstopim v prostor in zagledam na primer stol, ga takoj tudi prepoznam. Ni mi treba, da bi si moral izreči, da je to stol, saj ga (predizjavno) že tudi prepoznam. Moje zagledanje ali uzrtje stola je doživljaj kot dogodek, ki ne izvira iz teoretične, temveč iz hermeneutične intuicije. Doživljanje in doživeto izhajata iz same pomenskosti sveta, iz svetnosti sveta. Če se vprašamo, ali nekaj sploh obstaja, naše vprašanje ni le življenjsko naravnano, temveč je spoznavnoteoretsko naravnano. Kakšna naj bi bila torej groba razlika med Husserlovim konceptom (transcendentalno fenomenologijo) in Heideggrovim konceprom (hermenevtično fenomenologijo)? Po Heideggru vstopimo v prostor in zagledamo, oziroma uzremo stol in njegove lastnosti (kot je na primer njegova lesenost...); pri Husserlovem konceptu pa je (stol) najpoprej le kos lesa, ki mu šele naknadno pritiče predikat stol, oziroma stol kot pomen. Ob vstopu v sobo bi si morali (po Husserlu) pojasniti, kaj ta kos lesa je, in si reči: ta kos lesa je stol. Heideggra zanima namreč življenje kot način biti, kot faktično življenje. K faktičnemu življenju pa spada tudi končnost življenja - torej človekova smrt. Husserlovo razumevanje čistega jaza pa (prav zaradi reduciranja življenjskih fakticitet) ne pozna ne začetka ne konca življenja in se ima za ne-smrtnega, lahko bi rekli za ne-življenjskega. Hermenevtiko fakticitete pa Heidegger razume iz človekove biti, iz tubiti, ki je v svetu navzoča. Človeka Heidegger namreč razume kot bivajočega v svetu, med rojstvom in smrtjo, kot tisto bivajoče, ki mu gre v njegovi biti za to bit samo - za tubit. Človek kot tubit pa skuša doumeti pomen biti - smisel biti. Človek si zna na vprašanje po smislu biti tudi odgovoriti, kar pa pomeni, da ga na nek način tudi razume. In v tej točki se hermenevtični krog sklene, ker v tistem hipu, ko se vprašamo po smislu biti, smo že razumeli, kaj pomeni biti, smo razumeli, po čem sprašujemo. Heidegger je namreč mnenja, da se človek kot tubitna fakticiteta do lastne eksistence ne more obnašati indiferentno, zgolj kot nek opazovalec. Tubitna budnost je samoizraz eksistence, saj človek intencionalne evidence (po Husserlu) sploh ne bi bil zmožen, če ne bi bil kot tubit zmožen razumeti tako lastno bit kot tudi biti vsega bivajočega, vsega kar je. Človek kot tubit je bit - v - svetu. Heidegger je mnenja, da je Husserlov redukcionizem zmota, saj sam človeka pojmuje kot človeka, ki biva v svetu. Ko se človek rodi, ne rečemo, da je "prišel do zavesti", temveč rečemo, da je "prišel na svet". Torej je naša eksistenca pred zavestjo. Intencionalnost, meni Heidegger, ni šele lastnost zavesti kot zavesti o nečem, intencionalnost je istovetna s strukturo biti v svetu. Razlikovati je treba med človekom kot eksistenco in človekom kot subjektom - to je razlika med biti v svetu in imeti zavest o nečem - to kar se hkratno dogodi prav v doživljaju kot dogodku.