Kdo je ta drugi, so vojaški preiskovalci poskušali iz njega izvleči tri dni. Šele zadnji je nato Borštner povedal, da je dokument izročil Davidu Tasiću. Prav to in ne nekakšen »scenarij«, kot je kasneje sklepal Janša, je bil razlog za tridnevno »zamudo« pri aretaciji Davida Tasića. V tem času so vojaški preiskovalci od SDV, ki je takrat očitno nadzorovala tudi Mladino (Borštner trdi, da je podatek o tem Eminu Malkoču sporočil »skrivnostni glas z Mladine«, op. avt.), dobili podatek, da je bila hčerka Ivana Borštnerja v uredništvu Mladine in da je iskala Davida Tasića. Vojaški preiskovalci na ta podatek sprva niso bili pozorni, kasneje pa se je izkazalo, da je Borštnerju že po aretaciji in med hišno preiskavo uspelo hčerki neopazno prišepniti, naj v uredništvu Mladine poišče Davida Tasića in ga obvesti o tem, kaj se dogaja. To je kasneje priznal tudi Borštner, toda takrat vojaški preiskovalci tega še niso vedeli. Kasneje jim je bilo žal, ker niso posneli vseh Borštnerjevih besed po aretaciji, takrat pa so bili vsi njihovi sumi usmerjeni k Franciju Zavrlu, ker je imel Zavrl rezervni vojaški razpored v partizanski enoti v Škofji Loki, kjer je bil eden od njegovih nadrejenih prav Borštner. Ker sta se poznala z vojaških vaj, so sklepali, da je Borštner dokument izročil Zavrlu. Šele Borštnerjevo priznanje tretji dan pripora je pojasnilo vse. Borštner je priznal, da se s Tasićem poznata že od prej, saj mu je po izstopu iz partije dal pismo, ki naj bi ga Tasić objavil, če bi se mu v vojski »kaj zgodilo«, na enak način pa mu je izročil tudi vojaški dokument. To je po kazenski ovadbi priznal tudi preiskovalnemu sodniku Raniću. Vojaški preiskovalci so bili prepričani, da je krog sklenjen in da je naloga opravljena. Ko je vojaški preiskovalni sodnik izdal nalog za aretacijo, je SDV poiskala Davida Tasića, ga 3. junija aretirala v Mostu na Soči in ga okoli enajste ure zvečer pripeljala v vojaške zapore. Do preiskave Tasićeve delovne mize v uredništvu Mladine naslednji dan je minilo več kot dvanajst ur in v tem času so bili Tasićeve osebne stvari in tudi ključi med zaseženimi predmeti pri nadzorniku vojaškega zapora. To je bilo kasneje razlog za domneve, da naj bi s Tasićevimi ključi vojaški organi odprli vrata Mladininih prostorov in podtaknili vojaški dokument med Tasićeve spise na njegovi delovni mizi. Po mnenju takratnih vojaških preiskovalcev so ti očitki neupravičeni in netočni. Vojaški organi in SDV namreč takrat, tako kot druge tajne službe po svetu, za vstop v nobene prostore niso potrebovali ključev. SDV je bila končno tudi brez ključev že pred najdbo vojaškega dokumenta »nekajkrat v prostorih Mikro Ade«. S svojo tehniko bi lahko vstopili v prostore uredništva tudi brez njih, toda tega, kot trdijo danes, niso storili. Tudi to, da je med Tasićevo aretacijo in preiskavo minilo dvanajst ur, po njihovem mnenju ni nič nenavadnega. To, da se hišne preiskave zaradi boljše svetlobe in zato, da se ne bi po nepotrebnem vznemirjali drugi stanovalci, opravljajo podnevi, je namreč uveljavljeno. Toda kako je potemtakem mogoče, da se je vojaški dokument, ki ga je konec januarja v neki gostilni Tasiću izročil Borštner in ki ga je Tasić, kot je kasneje priznal, izročil Zavrlu in ta Janši, še junija valjal po Tasićevi delovni mizi? Nenavadnih okoliščin v zvezi s to preiskavo je bilo namreč več. Aleksandru Vasiljeviću in Eminu Malkoču naj bi po Tasićevem prijetju namreč Ivan Eržen, takratni »poveljnik« slovenske SDV, zatrjeval, da je treba preiskavo opraviti izključno na delovni mizi Davida Tasića in nikjer drugje. Kljub trditvam vojaških preiskovalcev, da je treba opraviti obširnejšo preiskavo v uredništvu in med sodelavci Mladine, je Eržen to vztrajno zavračal in opozarjal na pritisk javnega mnenja in proteste, ki bi jih takšne preiskave sprožile. Vojaški preiskovalni sodnik je končno privolil zgolj v preiskavo Tasićeve mize, kjer je bil, kljub razmeroma omejenemu mandatu preiskovalcev, vojaški dokument, kot danes priznavajo takratni vojaški preiskovalci, na njihovo začudenje najden. Kajti Tasić, ki je takrat še molčal, je kasneje v preiskavi zatrjeval, da je edini izvod dokumenta takoj izročil Zavrlu. Iz kasnejših polemik je po njihovem mnenju mogoče sklepati, da je Franci Zavrl napravil več kopij vojaškega dokumenta (dejansko jih je naredila tajnica uredništva Milena Podlipnik, op. avt.). Vojaški preiskovalci namreč opozarjajo, da ne bi bilo neverjetno, da se je ena od fotokopij znašla na Tasićevi mizi zato, da bi se pretrgala veriga, ki je vodila od Borštnerja do Tasića in nazaj do Zavrla in Janše. Po njihovi verziji (ki so jo ponavljali tudi Tasiću v zaporu, op. avt.) bi se namreč, če bi dokument našli pri Tasiću, Zavrl lahko veliko bolj utemeljeno skliceval na to, da ga nikoli ni mogel dobiti in da ga zato tudi ni mogel izročiti Janši. Kaj pa, če je dokument, kar se zdi verjetneje, SDV podtaknila zato, da bi z materialnim dokazom podkrepila njegovo pot do Tasića? Vojaški preiskovalci zatrjujejo, da je to po eni strani sicer malo verjetno, ker bi si SDV s tem nakopala sitnosti, saj bi z dokumentom na Tasićevi mizi imela predvsem »pretrgano verigo« in bi težko dokazala, da je dokument nadaljeval pot do Janše, ki so ga aretirali prav zaradi posesti tega dokumenta. Toda po drugi strani se strinjajo z mnenjem, da bi jim podtaknjeni dokument lahko tudi koristil kot argument za kompromitacijo Mladine in demokratične javnosti.