Njen oče je bil težak alkoholik, preživljali so tako hude stvari, da se je njeno telo uprlo in zbolelo, duša pa se je branila s pozabo. »Moje mladosti kot da ne bi bilo. Še danes velik del tistega, kar sem takrat preživljala, ostaja skrit. Preprosto se ne spominjam.« Njen zakon je bil drugačen v tem, da je v njem imela vodilno vlogo ona. Alkoholizem moža pa je vseeno naredil svoje. Zdravje ji je začelo močno pešati (ob tem, da je bila bolehna pravzaprav že od otroštva), tako da je zdravnica morala prihajati na dom in ji v postelji dajati injekcije, da je sploh lahko vstala. Imela pa je dva majhna otroka, za katera je hotela skrbeti, a jo je bolezen premagala. Večkrat je nenadno izgubila zavest in zdravniki niso mogli ugotoviti, kaj je narobe. To pove zato, ker se je vse to prenehalo, ko je vstopila v program Al-Anon. Poleg tega se je po naključju srečala s patrom Ašičem, in on ji je svetoval, naj si ležišče naredi iz praproti. Odkar dela tako, nima težav s sklepi, s hrbtenico ali kostmi. In zakaj vse to povezuje s programom Al-Anon? Z vstopom v program je začela skrbeti zase. Začela se je zavedati sebe in spoznavati, da lahko spremeni le sebe. Prepoznavala je svoje pomanjkljivosti, zmote, predsodke, po večkratnem temeljitem miselnem in čustvenem predelovanju pa je zmogla odpustiti sebi in drugim. Med člani se je počutila sprejeto, varno, zaupala je v to, da bo program pomagal tudi njej.