Prijatelj v Ljubljani me je tisto dopoldansko jutro, ko sem vstopil v pisarno, kar nekam čudno pogledoval, ko sem se tako kar brez ogledala pogovarjal sam s seboj in bentil čez vodo in sindikate, pa še koga, in v vsej zgodbi menda pozival celo papeža na pomoč. Pravzaprav biti dolge dni, skoraj mesec, brez vode, je verjetno možno samo na naših koncih. Problem je mnogo globlji in se vsekakor ne imenuje "dva kamna v cevi". Če sta ta dva kamna v cevi problem, potem je seveda potrebno odstraniti z vodovodov pač vse kamne. Tiste, ki vodovode postavljajo pa seznaniti, kako pereč problem lahko zadeva postane. In tiste dni sem slišal celo nekaj o tem, da se delijo strokovnjaki za vodo na one iz Ljubljane, ki kopljejo po Rakeku, in na "ta domače", ki kopljejo povsod. In ker baje ni prvih, tudi drugi vse težko postorijo. Prvih pa ni zato, ker so prvomajski prazniki in so doma. Seveda papež ni nič kriv, da so ta prvi v svojem podjetju lepo kopali vse praznike po Ljubljani in končali bivšo Titovo (sedanjo Dunajsko) v rekordnem času. Tudi zaradi dela med prazniki, pa tudi v večerih in celo ponoči. Prav malo je manjkalo, da niso kršili odloka o javnem redu in miru. Ekipa, ki je kopala po Rakeku pa je bila menda nekje na dopustu. Ko sem dajalca te informacije "bukovo" pogledal, mi je dejal: " No, saj veš. Na jugu se zadeve umirjajo. Domov so šli."