Kastelic: To je bil čisti slučaj. V tistih časih se je bilo najlaže vpisati na FSPN. Hotel sem študirati slikarstvo ali igralstvo ... Na koncu sem pristal na FSPN, na katero se je bilo najlaže vpisati. Plus to, da smo slišali, da so tam najboljše punce, to je bil tudi eden od razlogov. Hotel sem študirati novinarstvo pod A in angleščino pod B, pa mi je tajnica rekla. »Naredil ne boš ne enega ne drugega, kar tule se vpiši samo na novinarstvo.« Potem sem moral nekam na prakso po prvem letniku in sem šel pač na radio, kjer sem potem tudi ostal. Začel sem v radijskih poročilih, kjer sem delal dve leti in v tem času lahko opazoval zagorele fante iz zunanje politike, ki so prihajali s potovanj po Afriki, Latinski Ameriki, in sem si rekel, da tudi mene to zanima. »Lepo,« so rekli, »ampak potem boš moral pa vstopiti v partijo.« Ta me sicer ni čisto nič zanimala, a želja po potovanjih je bila tako velika, da sem si oportunistično rekel: »Partija, here I come!« in sem vstopil v »stranko«.