Vsekakor drži, da, kot pravi španski filozof Jose Ortega y Gasset, volilni zakon, torej tip volitev, definira prevladujočo politično kulturo. Zato za (pos)tranzicijske države, ki vzpostavljajo ali obnavljajo volilno kulturo in sploh parlamentarni sistem, nikakor ni bilo vseeno, kakšno volilno zakonodajo so izbrale. Idealnih volilnih sistemov ni. Tako tudi ni kategoričnih odgovorov na vprašanje, kateri je boljši. Odgovor je odvisen od tega, katere cilje hočemo z njimi doseči. Že slovenska izhodiščna dilema ali večinski ali proporcionalni sistem, ni znala položiti na mizo vseh posledic prevlade enega ali drugega. Če sledimo ciljem idealnih posledic volilnega sistema, kot jih je sistematiziral ugledni nemški politolog Klingemann, potem mora volilni sistem kar najbolj zadovoljiti kriterije reprezentativnosti (t. j. preslikave zrcalne podobe družbe, družbenih interesov v parlament), koncentracije (t. j. efektivne zmožnosti parlamenta, ki ga zagotavlja zadostno, a ne preveliko število strank) in participacijo (t. j. čim bolj personalizirana izbira, kar pomeni, da daš svoj glas konkretnemu kandidatu in ne zgolj stranki). Vsak od obeh volilnih osnovnih volilnih sistemov v večji meri uresniči posamezni cilj. Tako proporcionalni sistem v veliki meri omogoča reprezentativno zastopanost mnenj in interesov, onemogoča oblikovanje umetnih političnih večin ter razmeroma trajnih »kartelov« etabliranih političnih strank. Onemogoča tudi vzpostavljanje ekstremnih političnih obratov, ki bi bili bolj posledica volilnega sistema kot spremembe stališč volivcev. (Grob primer takšnega obrata zaradi večinske volilnega sistema so ZDA, kjer se je kljub popolnoma izenačeni volilni situaciji zgodil radikalni obrat ameriške politike in celotne politične in družbene klime). Predvsem pa - in to je za mlade demokracije še zlasti pomembno - imajo tudi nove politične sile realne možnosti, da vstopijo v parlament. Vse naštete prednosti proporcionalnega sistema so hkrati pomanjkljivosti večinskega. A po drugi strani večinski sistem onemogoča pretirano drobljenje strank ter omogoči zadostno koncentracijo moči, da nastane stabilna večinska vlada. Načelno - o tem si strokovnjaki sicer niso edini - naj bi večinski sistemi tudi dolgoročno pripeljali k večji politični umirjenosti, ker v večinskem sistemu stranke načelno nagovarjajo celotno volilno telo. Večinski sistem naj bi omogočal tudi temeljitejše vladne spremembe in reforme, ko se določena politična opcija izrabi. In predvsem večinski sistem v največji meri omogoča personalizirano izbiro.