Nihče te ne more globlje raniti kot človek, ki ga najbolj ljubiš in ki trdi, da te ljubi, a ti vseeno zadaja globoke rane in bolečine. To dokazuje vsakdanje življenje vsakega zakonskega odnosa. Zakonca namreč kmalu po začetni romantični ljubezni ugotovita, da drug v drugem prebujata najbolj boleča občutja, prave more. Tisto, česar sta se najbolj bala, in tisto, čemur sta se na vsak način hotela izogniti, se z vso močjo spet pojavi, namreč konflikti in travme iz mladosti, ki so ju v odraščanju tako močno ranili. Z vsem optimizmom in hrepenenjem vstopita v odnos, ki jima obljublja zadovoljstvo, sprejetost in srečo. Pričakujeta, da ne bosta več doživljala bolečih čutenj iz mladosti, vendar pa je resničnost zelo drugačna. V naši duševnosti je namreč zapisan zakon, ki zahteva, da se najprej ponovijo stara doživetja, preden se lahko ustvarijo nova. Kajti samo na ta način vemo, kaj je treba pozdraviti. Zakonci, ki tega ne sprejmejo, se zapletejo v zunajzakonske zveze, ki pa so vedno zgolj posledica nerazrešenih travm in stisk iz mladosti, ki so se v odnosu na novo prebudile. Oseba, ki ima zunajzakonske zveze, je v vsej polnosti odgovorna za odnos, ki si ga je ustvarila zunaj že obstoječe zveze. V nobenem primeru torej ne more biti kriva in še manj odgovorna za zunajzakonski odnos prevarana oseba, saj je to vedno odločitev tistega, ki si ustvarja zunajzakonsko zvezo in na ta način skuša razrešiti svoje lastne stiske. Vse to pa vedno vodi v samo še večje zaplete in prave travme.