Hrvaška je lani vstopila v obdobje, polno navdušenja in velikih pričakovanj. Ta pa so postopno, a vztrajno zamenjevala neprijetna spoznanja o dejanskih razsežnostih razsula, v katero je Hrvaško pripeljala desetletna vladavina HDZ. Neprijetna so tudi spoznanja o omejenih možnostih, ki jih ima nova oblast zlasti pri kratkoročnem reševanju gospodarskih težav. Hkrati problem vseh problemov na Hrvaškem še vedno ostaja sodelovanje z Mednarodnim sodiščem za zločine, storjene na območju nekdanje Jugoslavije, v Haagu (ICTY). Ta problem v resnici združuje vsa nerešena vprašanja glede hrvaške preteklosti, sedanjosti in prihodnosti. Odnos do Haaga je odnos do velike Hrvaške, do meje na Drini in nepriznavanja Bosne in Hercegovine kot države in Bošnjakov kot naroda. Odnos do Haaga je odnos do vpletanja v vojno v BiH in do zločinov, ki so jih tam storili tudi tamkajšnji Hrvati, pogosto z vednostjo ali celo po navodilih iz Zagreba. Odnos do Haaga je vsekakor odnos do Nehrvatov na Hrvaškem, zlasti Srbov in Bošnjakov. Odnos do Haaga je za marsikaterega Hrvata odnos do samega sebe v minulih letih, do tistega, kar je v tem času počel in za kar je vedel, da so počeli drugi, pa glede tega ni nič storil. To vsekakor niso enostavne stvari. Za marsikoga so to tudi vprašanja, povezana z osebnimi tragedijami.