V nekem smislu se lahko imam za tipičnega vzhodnega Evropejca. Kot se zdi, je res, da bi bilo njegovo differentio specifico mogoče zvesti na odsotnost oblike – zunanje in notranje. Njegove odlike: intelektualna lakota, strastnost pri razpravljanju, smisel za ironijo, svežina čustev, prostorska oziroma geografska domišljija, izvirajo iz temeljne hibe – vedno ostaja nedoleten, premetavata ga nenadni plima in oseka notranjega kaosa. Toda oblika se pridobiva v stabiliziranih družbah. Že samo moj primer lahko potrdi, koliko napora je treba, da sprejmeš nasprotujoče si tradicije, norme in prebogate vtise, da jih torej kolikor toliko urediš. Reči, ki nas obkrožajo v otroštvu, se razumejo same po sebi, toda če se obračajo kot stekelca v kalejdoskopu in brez konca spreminjajo položaje, verjetno potratiš veliko energije samo za to, da se z nogami upreš ob tla, da se ne bi zvrnil. Kaj je navadno? Film in knjiga ali resničnost, ki je povsem drugačna od njiju, vojna ali mir, preteklost ali sedanjost, starosvetni običaj ali pohod pod rdečimi prapori, stališče enih ali drugih šovinistov? Oblika pač potrebuje nekaj splošno sprejetih aksiomov, nekakšno konformistično podlago, proti kateri se je mogoče upirati, pa vseeno določa trdnejše okvirje kot zavest. V mojem okolju ni bilo niti enotne geste, družabnega predpisa, jasnih pravil obnašanja pri mizi. Skorajda vsak človek, ki si ga srečal, je bil drugačen, ne le po zanj samega značilnih lastnostih, ampak kot predstavnik skupnosti, razreda ali naroda. Eden je živel v XX., drugi v XIX., tretji v XIV. stoletju. Ko sem vstopil v obdobje dozorevanja, sem nosil v sebi muzej, ki se je gibal in krivil. Okrvavljeni Serjoža, matros z mornarskim stiletom, komisarji v usnjenih jopičih, Lena, nemški narednik, ki dirigira orkestru, litovski strelci iz paramilitarnih čet so se vrtinčili skupaj z množico kmetov – tihotapcev in lovcev, z Mary Pickford, z lovci na krzno z Aljaske in z učiteljem risanja. Pravijo, da sodobna civilizacija ustvarja uniformistični dolgčas in izničuje individualnost. Če to drži, se nad to njeno napako nisem mogel pritoževati.