Poslušaj, prekleta sestra, sem jo napadla navsezgodaj, kakšno korist imaš od tega? Od česa, sestrica mozoljasta, se je nasmehnila. Skoraj sem ponorela. Ustavil me je oče, ki je vstopil v kuhinjo ves blaten in namrgoden. Kaj imata spet? je zahreščal, zunaj je, prinesi ga, naju je pogledal. Sestra se je pognala proti vratom in kot bi trenil je bila nazaj. V rokah je držala velikega divjega petelina. Kje, kje si ga počil? se je režala in poskakovala po kuhinji. Ne otresaj ga kot cunjo, se je razjezil, na mizo ga položi, stehtali ga bomo. Prinesla sem namizno tehtnico, oče je divjo žival položil nanjo in zmagoslavno rekel, pet kil in pol. Kapitalec, se je zahihitala sestra. Kje je mama? je vprašal čez čas. Ne vem, sem odgovorila, sinoči je bila pri meni, mogoče dela. Oče je odšel v gostilno, vrnil se je s steklenico piva. A bosta z mano nazdravili? Odkimala sem. Sestra je nastavila kozarec, jaz bom, malo natoči. Na zdravje petelinu, je rekel oče in nagnil steklenico, ljuba hčerka, to ni kapitalec, ampak divji petelin izpod Kozjaka, to je kralj v kraljestvu pernatih živali. Petelina bomo dali preparirat, sta razumeli, potem ga bom dal sem gor, ne, ne, v gostilni bo stal in nas gledal. Ta petelin je Bog živali, razumeta! Lev je ... Ne, ne, lev je kralj živali, je oče popravil sestro, divji petelin je božanstvo živali, razumeta. Prikimali sva. Oče je izpil pivo, sestra je oblekla plašč in odšla. Ostala sva sama. Kaj pravi mama? je nepričakovano zinil in odrinil petelina na drugi konec mize. Ga boš očistil? sem odgovorila in poskusila pogovor usmeriti drugam. Kaj je rekla mama? je ponovil. Nič, rekla je, da je sama, da ne more pozabiti svojih staršev, da ne ve ... Kaj ne ve? je vzrojil, a ne ve, da sem tudi jaz na tem svetu? Sam spim, sam si kuham, sam sem v gostilni, sam na jagi, sam, vedno sam. Tudi jaz sem sama, sem potihoma rekla. Saj vem, ona dela zid med nami, ona je vsega kriva, ti si mi zelo blizu, rad te imam, edina si, ki me poslušaš ... Obrnila sem se proč. Počakaj, je rekel, nekaj ti moram povedati. Slab sem, vedno slabši, komaj držim to flašo, komaj dvignem puško, hujšam, bil sem pri zdravniku, nekaj se dogaja, na operacijo bi moral, ne bom šel, mislim, ne vem, telo me je izdalo, v prsih me peče, noge mi otekajo. Smrti se bojim. Nehaj, sem zavpila, šla bom. Počakaj, je rekel in me prijel za roko, kmalu ne bom več mogel loviti, mogoče je ta petelin zadnja trofeja. In ko ne bom več lovil in streljal, bo po meni, zapomni si. In če bo, ti moram zdaj nekaj povedati, je hitel. Ati, sem dvignila glas, lov je izgovor primitivnih moških. A tako? se je začudil, moški so vedno lovili in moški bodo lovili še naprej. Mogoče te lov ubija, ostani doma, počivaj, naspi se, vsak dan zgodaj vstaneš. A boš šla ti lovit? Ne, sem odgovorila. A bi morala? Ja, ker nate gledam kot na sina, je zinil in se nasmehnil. V njegovih očeh je bilo veliko sive barve, opazila sem upadla lica, razpokane ustnice, v spodnji čeljusti sta manjkala zoba, čelo je bilo strašno nagubano in polno znojnih kapljic, pod očmi nabrekli podočnjaki. Slabo ti gre, sem nepričakovano rekla. Po dolgem času me vidiš od blizu, se je zasmejal, ko bom umrl, me pokopljite po starih običajih, zadnjo besedo naj ima moj lovski starešina, razumeš, je glasno rekel. Vroč si, sem rekla, boš legel? Ne, je odgovoril, povedal ti bom svoje želje, ne vem, umrl bom, zdi se mi, da se mi bliža zadnja ura. Tako sam sem, nezaželen, nepriljubljen. Zakaj? Ne vem, sem zinila, nihče ni sam. O, pa je, je rekel, ljudje so zelo sami. Niso, sem vztrajala, sam je le mrtev človek. Najhuje je, če je živ moški ponoči sam, je razmišljal na glas, a razumeš, živ in sam, živ, sam in bolan, je še rekel. Ti vedno nekaj razmišljaš, vedno misliš, da si nekdo drug, nikoli ne priznaš, da si to in to in da si kriv za to in to. Kriv? se je namrdnil, zdaj vem, da sem ga polomil. Zakaj? sem bila radovedna. Zato ker te je vzgajala sestra, jaz bi te moral, z mano bi morala na lov, z mano bi moralo v gostilno. Žal mi je, ker nič ne veš, ker nisi praktična, ker živiš v oblakih. Nisem nekdo drug, drug je moj tovariš, ki je tu zadaj, ki hodi za mano, zapomni si to. Za večne čase. Ne bom več ponavljal. Tako se ženem, tako mislim nate, da mi je slabo. Zakaj se ženeš? sem ga vprašala. Opazila sem, da je zaprl oči, stegnil noge, se naslonil in globoko vdihnil. Zdaj se ne ženem več, zdaj razmišljam. O čem? sem pohitela. Hočem, da me pokopljete v krsti, hočem cerkveno ceremonijo. Če me zažgete, se vrnem in ... Nehaj s takimi! sem zavpila in vstala, šla bom. Dobro, dobro, nič slabega nisem mislil, oprosti, pojdi po pivo, je ukazal.