Ob sladici me je Tomaž povprašal, če me nič ne zanima, kaj bi nama rad predlagal glede kuhinje. »Boš raje Andražu vse razložil.« »Mislim, da se Andraž ravno toliko spozna na kuhinje kot ti, mogoče še manj. Sploh pa, kdo bolj pogosto uporablja kuhinjo, ti ali Andraž?« »Ja, ampak … « »Saj ni problema, Andražu bom še enkrat vse lepo razložil, potem se bomo pa vsi skupaj dogovorili kako in kaj. Kljub temu pa tudi midva lahko kakšno rečeva o tem. Glede na to, da jo veliko uporabljaš, bi morala tudi sama malo razmisliti o tem, v kakšni kuhinji se boš dobro počutila. Se ti ne zdi?« In sva debatirala o kuhinji. Sredi Tomaževe vnete razlage je zaropotalo pri vratih. Zaškrtalo je v ključavnici, enkrat, dvakrat, trikrat, nato je začel nekdo nestrpno zvoniti. Kdo drug kot Andraž! Ja, že prihajam, sem pač pozabila ključ v ključavnici. Andraž tega seveda ne prenese; če pa on pusti ključ v ključavnici, kadar jaz stojim pred vrati in pol ure čakam, da bo blagovoljil pridrsati do vrat, je pa seveda vse v redu, se zgodi. »Kje si, madona?! Že eno uro sem pred vrati! Zakaj si spet pustila ključ v ključavnici?!« me je nahrulil v pozdrav. Imela sem občutek, da rahlo smrdi po alkoholu. »Andraž, Tomaž je tu. Sem ga povabila na večerjo,« sem mu začela hitro razlagati. »Aja, kar tako, ne da bi mene kdo obvestil in povabil?!« se je seveda takoj počutil zapostavljenega. »Ah, daj no, Andraž. Tomaž je poklical, ker ima nekaj novih predlogov glede kuhinje. Saj sem te celo popoldne klicala, pa si bil nedosegljiv.« »Kakšne predloge?! A se nismo že vse zmenili?!« je zasikal. Napad je seveda najboljša obramba če nihče drug, moj mož to seveda prav dobro ve. Pa kako glasen je bil! Le kaj si je mislil Tomaž? »Se nisi mogla zmeniti raje za kakšen drug dan, ko bi bil tudi jaz pravočasno obveščen o vajinih načrtih?« kar ni odnehal. Namignila sem mu, naj bo tišji, a me je le ubijalsko pogledal. Potem je s sladkim nasmehom vstopil v kuhinjo in prijazno pozdravil Tomaža. Ta me je pogledal, kot da bi točno vedel, kako se počutim. »Tati, tati!« se je Binči razveselil očeta, ki ga je le bežno pobožal po glavi: »Kje si, sine?« »Kaj sem dobrega zamudil?« je potem narejeno in priliznjeno začel vohljati po loncih. Pomislila sem, kako prijetno je bilo, ko ga še ni bilo doma in sva s Tomažem sproščeno kramljala. Zagledal je steklenico vina na mizi in vprašal: »Tole si ti izbrala?« »Ja, se mi je zdelo, da polsuho paše zraven.« Vzvišeno se je posmehnil. No, če drugega ne, vsaj tiho je ostal. Ni me zbodel z besedami, a me je kljub temu ponižal. Potem sta s Tomažem razpravljala o kuhinji, jaz pa nisem imela prav posebnega veselja prisluhniti, čeprav me je Tomaž ves čas vlekel v debato. Ko sem Binčka nesla v posteljo, sem med pripovedovanjem pravljice ponesreči zaspala.