Dveletno osnovno šolo je opravil v domači župniji, nato pa je z botrino pomočjo nadaljeval šolanje v Ljubljani, kjer je opravil še dva razreda osnovne šole. Jeseni 1861 je vstopil v gimnazijo v Ljubljani in že v drugem letniku zaradi svojih učnih uspehov dobil državno štipendijo, ki mu je omogočila vstop v Alojzijevišče. Poleg učenja predpisanih šolskih predmetov je Jeglič velik del časa namenil tudi prostovoljnemu učenju tujih jezikov. Tako se je začel učiti francoščine in italijanščine pa tudi ruščine, češčine in hrvaščine. Posvečal se je tudi literarnemu ustvarjanju in bil sodelavec Mohorjeve družbe. Izpod njegovega peresa so prihajale črtice, povesti, razprave, potopisi, poskusil se je celo v pisanju dramskih besedil. Julija 1869 je z odliko maturiral in sklenil stopiti v ljubljansko bogoslovje. Ob bogoslovnem študiju je nadaljeval s postranskimi dejavnostmi in bil eden od pobudnikov govornih vaj, ki so jih uvedli v okviru študija. Še naprej pa je pisal tako za Mohorjevo družbo kot tudi na Zgornjo Danico, Glas katoliške družbe in tudi za Lipo, interno glasilo ljubljanskega bogoslovja. Poleti 1873 je sklenil študij bogoslovja in bil posvečen za duhovnika. Že nekaj dni kasneje je pel novo mašo v domači cerkvi v Begunjah. Jegliča so nadrejeni poslali na Dunaj, kjer je nadaljeval s podiplomskim študijem. Živel je v Avguštineju, šolal pa se je na teološki fakulteti dunajske univerze. Z disertacijo na temo »Kaj uče prvaki svetih očetov in novejši raziskovalci o svetopisemskem šesterodnevju« je decembra 1876 krajih škofije, redno je pisal za lokalna lista Vrhbosna in Balkan. Jeglič je napisal tudi priročnik za učitelje in učiteljske pripravnike. Zato seveda ni nič čudnega, da ga je njegov nadrejeni leta 1897 predlagal za pomožnega škofa.