Ko se odločimo za psihoterapijo, ko nas vanjo nekdo "potegne" (ali nas zanjo motivira neznosna duševna stiska), je to pogosto zato, ker se naši občutki, vedenje, misli in zaznave zdijo iracionalne. Kadar ne moremo razumeti, zakaj smo tako jezni, vzkipljivi, depresivni, tako obsedeni s trivialnostmi in tako zaskrbljeni zaradi ničesar. Kadar menimo, da smo ničvredni, verjamemo, da nas vsi sovražijo, da nas je vlada označila za terorista in da se moramo skriti, kadar smo prepričani, da nas nihče ne mara ali, nasprotno, da bi nas morali vsi ljubiti. Kadar posegamo po alkoholu ali drogah, čeprav želimo odnehati; kadar pretepamo ženo ali partnerko in smo hkrati prepričani, da jo ljubimo (morda jo tudi res). Ljudi okoli sebe odtujujemo z arogantnim in vzvišenim vedenjem ter si uničujemo možnosti za družbeni in poklicni uspeh, hkrati pa smo prvi, ki takšne samouničujoče vzorce vidimo pri drugih. Tavamo iz enega mazohističnega odnosa v drugega, vsakič trpimo zaradi nasilnosti svojega ljubimca in si prisegamo, da nikdar več ne bomo naredil takšne napake. Ko vstopimo v dvigalo, nas obliva hladen znoj, srce nam divja in slabo nam je od strahu, čeprav vemo, da smo dejansko bolj ogroženi v domači kopalni kadi. Po kosilu tečemo na stranišče izbljuvat, kar smo pravkar pojedli, ali se v nočnih urah, ko drugi že spijo, bašemo pred hladilnikom.