Ko se odločimo za psihoterapijo, ko nas vanjo nekdo »potegne« (ali celo prisili), je to pogosto zato, ker se naši občutki, vedenje, misli in percepcije zdijo iracionalne. Kadar ne moremo razumeti, zakaj smo tako jezni, vzkipljivi, depresivni, tako obsedeni s trivialnostmi in tako zaskrbljeni zaradi ničesar. Kadar mislimo, da nismo nič vredni, verjamemo, da nas vsi sovražijo, da nas je vlada označila za terorista in da se moramo skriti, kadar smo prepričani, da nas nihče ne mara ali, nasprotno, da nas vsi ljubijo. Kadar svoje vedenje posledično izražamo tako, da posegamo po alkoholu ali drogah, kljub temu, da želimo nehati; kadar pretepamo svojo ženo ali partnerko in smo hkrati prepričani, da jo ljubimo (morda jo tudi res). Ljudi okoli sebe odtujujemo s svojim arogantnim in vzvišenim vedenjem ter uničujemo svoje možnosti za družbeni in profesionalni uspeh, hkrati pa smo prvi, ki takšne samouničujoče vzorce vidimo v drugih. Tavamo iz enega mazohističnega odnosa v drugega in vsakič trpimo zaradi nasilnosti svojega ljubimca ter se zaklinjamo, da nikdar več ne bomo naredil takšne napake. Obliva nas hladen pot, srce nam divja in slabo nam je od strahu, ko vstopimo v dvigalo, čeprav vemo, da smo dejansko bolj ogroženi doma v kopalni kadi. Po kosilu tečemo na stranišče izbljuvati pojedeno ali pa se v nočnih urah, ko ostali spijo, bašemo pred izropanim hladilnikom.