Iran si je pridobil v zadnjih letih veliko pozornosti, da, vendar je ključno vprašanje, kakšne. Če slediš dnevnim poročilom velikih oziroma glavnih medijskih hiš, se zdi, da je Iran država verskih fanatikov, ki bo prej ali slej svoje za sedaj domnevno nuklearno orožje uporabila proti ZDA in njihovim zaveznikom. Ko vstopiš v državo, med Irance, si seveda presenečen. Vidiš, da so ljudje kot jaz in ti. Vidiš, da mlade zanima živeti predvsem v toku s časom. Vidiš, da pojejo »This is the end, my friend« skupaj z Jimom Morrisonom, ko jim podaš slušalke ipoda. Spoznaš, da predislamska kultura še danes daje močan pečat iranski identiteti. Vsega tega ne veš, ne vidiš in ne začutiš, če ne obiščeš države, tako pa živiš in se odločaš le z omejeno podobo, ki ti jo dan na dan servirajo vodilni mediji. Žal danes ni veliko prostora v časopisih za objavo zgodb, ki niso »mainstream«. Upam, da se bo v prihodnje tok spremenil ter da bodo zgodbe, ki bodo spodbujale razumevanje in ne sovražnost, zopet dobile svoj prostor.