Prvi del doktorske disertacije obravnava problematiko terapevtske uporabe proteinov. Proteinipredstavljajo zelo pomembno skupino bioloških učinkovin, vendar pa je njihova terapevtska uporabaše močno omejena. Eden od vzrokov za to je slabo prehajanje skozi biološke membrane, ki je posledica njihove hidrofilnosti. Zaradi tega ne morejo doseči mesta delovanja, njihova biološka uporabnost pa je slaba. Proteinom lahko povečamo lipofilnost s kemijsko modifikacijo, kot je na primer aciliranje z reaktivnimi derivati maščobnih kislin. V doktorski disertaciji predstavljamo aciliranje kokošjega cistatina z relativno preprosto novo metodo, ki temelji na nastanku disperzijekislinskega klorida v vodni raztopini acetonitrila. Produkte reakcije smo analizirali s kapilarno elektroforezo, poliakrilamidno gelsko elektroforezo v prisotnosti natrijevega lavrilsulfata in z izoelektričnim fokusiranjem. Nemodificiranemu in aciliranemu cistatinu smo določili in vitro inhibitorno aktivnost s preizkusom z N-benzoil-D,L-arginil-β-naftilamidom. Raziskali smo, kakšenpomen na prehod v celico ima modifikacija proteina z različno dolgimi verigami maščobnih kislin. Pritem smo vstop neaciliranega in aciliranega cistatina skozi membrano spremljali posredno z merjenjem učinkovitosti inhibicije znotrajceličnega katepsina B v celicah MCF-10A neo T. Poskusi so pokazali, da neacilirani cistatin ne more vstopiti v celico, saj ne povzroči inhibicije katepsina B. Nasprotno pa acilirani cistatin hitro prodre v celico in inhibira katepsin B. Pokazali smo, da je izboljšanjeprepustnosti odvisno od dolžine pripete verige maščobne kisline – daljša je veriga, močnejšo inhibicijo povzroči acilirani protein. Ovrednotili smo tudi citotoksične in imunske lastnosti neaciliranega in aciliranega cistatina ter ugotovili, da kemijska modifikacija nanje nima vpliva.Drugi del doktorske disertacije zajema področje analitike s kapilarno elektroforezo. Kapilarna elektroforeza je metoda, ki ji znanost posveča veliko zanimanje šele nekaj zadnjih desetletij. Kot alternativo tekočinski kromatografiji visoke ločljivosti jo lahko uporabljamo za identifikacijo inkvantifikacijo izjemno velikega spektra spojin – od manjših organskih molekul, kot so na primer aminokisline in vitamini, do velikih biološko pomembnih makromolekul, kot so proteini in DNA. Eksperimentalni del s kapilarno elektroforezo se vpleta v prvi del doktorske disertacije kot orodje, ki smo ga razvili za dokazovanje produktov aciliranja cistatina. Kot del optimizacije te metode pa nato v drugem delu predstavljamo serijo eksperimentov na modelnih analitih, kjer smo se posvetili predvsemmicelni elektrikonetični kapilarni kromatografiji. V tem sklopu smo razvili metode za določanje antibiotikov v farmacevtskih pripravkih in živalskih krmilih, atorvastatina in njegovih sorodnih spojin v tabletah, flavonoidov v rmanu, kofeina v osvežilnih napitkih ter proteinov v urinu pacientov s proteinurijo. Te metode nam niso služile le kot modelne analize, ampak imajo tudi veliko uporabno vrednost.