Veliko raziskovalcev se zato trudi najti načine, kako dostaviti gene v človeške celice. Največ se poskuša s spremenjenimi virusi. Virusi, najpreprostejša živa bitja, so v bistvu sestavljeni le iz verige DNK (ali v nekaterih primerih RNK) ter beljakovinske ovojnice. Nekateri virusi celice napadejo tako, da svojo DNK vnesejo v DNK gostitelja in izkoristijo samega gostitelja, da proizvaja sestavne dela virusa. Prav ta lastnost, da lahko svojo DNK vstavijo v človeško ali živalsko DNK, daje upanje, da bomo morda z virusi lahko rešili problem dostave popravljenih genov v človeške celice. Viruse pred tako uporabo seveda močno spremenijo, odstranijo jim vse gene, ki so škodljivi za celico, in ohranijo le tiste, ki so potrebni, da virus vstopi v celico in vstavi svojo DNK v jedro, k tem virusnim genom pa dodajo še popravljeni gen. A tudi tu ostaja težava, kako zagotoviti, da bi virus vstavil DNK s popravljenim genom na točno določeno mesto, ne pa kam, kjer bi lahko povzročila nastanek raka. Drugi problem pri virusih je, da jih organizem prepozna kot tujke in jih zaradi tega napade. Zato lahko uporaba takih virusov sproži hudo vnetje, ponavadi prav v organu, ki je že tako prizadet zaradi genetske bolezni in ga želimo pozdraviti. Pri zdravljenju genetskih bolezni zatorej ostaja največji problem še naprej dostava popravljenega gena na pravo mesto. Kljub zastoju po začetnem valu navdušenja in optimizma okoli leta 1990 stvar le ni tako brezupna. Številni laboratoriji po svetu se ukvarjajo s problemom dostavljanja DNK v celice in nedvomno bo kdo kmalu rešil problem. Navsezadnje je treba vedeti, da pri vsakem novem zdravilu preteče vsaj deset let od odkritja do pričetka uporabe, pri genski terapiji pa ne govorimo le o novem zdravilu, temveč o popolnoma novem konceptu zdravljenja. Pesimizem zatorej najverjetneje ni utemeljen, saj je vendarle preteklo šele deset let od prvih poskusov genetskega zdravljenja in nedvomno bodo prihodnja leta prinesla velik napredek tudi pri tem.