Nenormalne vrednosti krvnega sladkorja v teščem stanju oziroma že omenjena motena glukozna toleranca (tudi inzulinska rezistenca) se pojavi še pred pravim 'izbruhom' sladkorne bolezni tipa 2 in pomeni, da telo ne more oziroma ne zna izkoristiti vsega sladkorja, ki mu je na voljo. Sladkorna bolezen tipa 2 je bolezen izobilja in premajhne telesne aktivnosti, ki vodi v debelost, debelost pa s spremenjenim delovanjem maščobnega tkiva in visokimi vrednostmi PMK vodi v hiperglikemijo. Posledično morajo beta celice trebušne slinavke (pankreasa) izločiti vedno večje količine inzulina, ki natančno nadzoruje in ohranja vrednosti krvnega sladkorja v mejah normale. Mehanizmi, ki uravnavajo raven krvnega sladkorja, imajo sicer veliko rezervo, vendar ta ni neskončna. Celice (te so, če odštejemo možganske celice, večinski porabniki glukoze), na primer mišične in maščobne, postanejo neodzivne tudi na vedno večje koncentracije inzulina, ki omogoča, da glukoza sploh vstopi v celice, kjer se lahko porabi. Ker morajo celice trebušne slinavke proizvajati vedno večje količine tega hormona, se pojavi hiperinzulinemija. Pri genetsko obremenjenih posameznikih se rezerve slej ko prej izpraznijo in celice vsega sladkorja ne morejo izkoristiti, zato vrednosti glukoze v krvi postopoma, a vztrajno naraščajo. Razvije se sladkorna bolezen v vsej svoji razsežnosti ter z vsemi zapleti hkrati.