Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na podlagi določila 1. alineje 2. odstavka 35. člena v povezavi s 5. alinejo 36. člena Zakona o azilu (ZAzil) prošnjo tožnika kot očitno neutemeljeno zavrnila in odločila, da mora zapustiti Slovenijo v roku 1 dne od pravnomočno končanega azilnega postopka. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka pravi, da je tožnik ob tolmačenju v Urdu jezik dne 4. 10. 2005 vložil prošnjo za azil. Iz njegove izjave izhaja, da poleg pandžabskega materinega jezika govori še Urdu jezik in malo angleščine. Iz izvorne države je odšel po 10. septembru, 3 dni je bival v Romuniji, dne 20. 9. 2005 pa je po kopnem vstopil v Slovenijo. Ima 8 let osnovne šole in dve leti srednje šole, od leta 1997 do 2005 je bil pomočnik pri zdravilcu AA. Od leta 2002 je član stranke "Peoples Party" (v nadaljevanju: PP). V izjavi, podani v skladu s 63.b členom ZAzil, je v zvezi z razlogi za priznanje azila navedel samo to, da je bil član PP. Za stranko je opravljal pisarniško in kurirsko delo. Verjetno je zato "padel v oči" nasprotni stranki "Muslim League" (v nadaljevanju: ML), katere predsednik je BB. Člani ML so pred 2-3 meseci prepričevali ljudi, da naj za njih volijo, so tudi goljufali in imeli pripravljeno orožje. Ko je njihova stranka (PP) to hotela preprečiti s pomočjo policije, je policija odkrito stopila na stran ML, pripadniki ML pa so začeli streljati in se fizično znašati nad njihovimi člani. Na vprašanje, ali je utrpel kakšne poškodbe, je prosilec odgovoril, da je takoj pobegnil in ni šel domov, saj so čez nekaj ur napadli njegovo hišo. Na vprašanje, ali je v teh spopadih kdo umrl, pa je odgovoril, da tisti dan ne, ter da je član njihove stranke imel strelno rano. Šlo naj bi za lokalne volitve v kraju A. Grozili pa so mu že prej, a ni bilo tako hudo. Pred opisanim dogodkom ga niso še nikoli napadli. Glede žene je povedal, da trenutno ne ve, kje je. Nazadnje je bila doma, sedaj pa se mogoče skriva pri njenih bratih. Tudi njegova dva mladoletna brata sta pobegnila in se sedaj skrivata po Pakistanu. Nazadnje sta bila pri starem očetu. V nadaljevanju tožena stranka podaja razlago pospešenega postopka, nato pa ugotavlja naslednje: Iz podatkov o ilegalnem prestopu državne meje PP B, št. 3G694/38-38-25101, z dne 21. 9. 2005 ob 6.55 uri, izhaja, da je bil prosilec dne 20. 9. 2005 ob 21.35 uri, skupaj s še tremi pakistanskimi državljani, prijet s strani policistov PP B v naselju C. Že na kraju prijetja je (tako, kot ostali trije) zaprosil za politični azil ter v razgovoru ob tolmačenju tolmača BB povedal, da je član opozicijske stranke PP, da je vladajoča stranka ML zmagala na volitvah in je z njo prišel v spor. Tožena stranka pravi, da je v rubriki "ukrepi" (med drugim) navedeno, da je prosilec napisal lastnoročno izjavo, ki je bila prevedena, da je bil izpolnjen registracijski list, da bo odpeljan v Azilni dom v D ter da je prišlo do odstopa od najave tujim varnostnim organom. Tožena stranka nadalje ugotavlja, da se s prej omenjenim podatkom, da je prosilec že na kraju prijetja zaprosil za azil (torej dne 20. 9. 2005 ob 21.35 uri), ne sklada dokument št. 3G4-03-579-36/05-2 z dne 21. 9. 2005 (dan po prijetju prosilca), s katerim Policijska uprava E najavlja Republiki Hrvaški predajo prosilca na podlagi 3. odstavka 4. člena v zvezi s 1. odstavkom istega člena Pogodbe med Vlado RS in Vlado Republike Hrvaške o prevzemu oseb na skupni meji. Kot dokaz o nahajanju v Republiki Hrvaški je navedena vozovnica Avtobusne postaje F za relacijo F - G z dne 19. 9. 2005. Da prosilec za azil ni zaprosil že na kraju prijetja dne 20. 9. 2005 ob 21.35 uri kot navaja policijska depeša, je razvidno iz prosilčeve izjave v vlogi za azil, podani na predpisanem obrazcu, po kateri je za azil zaprosil na policijski postaji po prihodu v Slovenijo. Da prosilec za azil ni zaprosil niti takoj po privedbi na PP, pa dokazuje uraden dokument o najavljeni predaji hrvaškim organom, podpisan s strani Direktorja PU E, saj v nasprotnem primeru njegova predaja ne bi bila niti najavljena, ter od nje ne bi bilo potrebno odstopiti. V lastnoročno napisani in nedatirani izjavi, s katero je prosilec na PP B izrazil namen, da vloži prošnjo za azil, je navedel, da ga kot člana opozicijske politične stranke PP člani vladajoče stranke ML preganjajo in z grožnjami, da ga bodo ubili, ustrahujejo. Tožena stranka pravi, da v nasprotju s tem v vlogi za azil, podani na predpisanem obrazcu, ni navedel nobenih dejanj pripadnikov ML, ki bi se nanašala konkretno nanj, temveč je na vprašanje, kaj so mu pripadniki ML počeli, navedel le to, da so pripadniki ML začeli v zvezi z lokalnimi volitvami streljati in se fizično znašati nad njihovimi člani, policija pa je odkrito stopila na stran stranke ML. On je takoj pobegnil in ni šel domov, saj so čez par ur napadli njegovo hišo, pri tem pa prosilec ni z ničemer pojasnil svoje sklepanje, da je ogrožen. Tudi na vprašanje, ali so mu že pred tem grozili, je po pritrditvi navedel le to, da ni bilo tako hudo, pri tem pa tudi ni konkretno navedel nobenih prejšnjih groženj, niti ni omenil, da bi njemu osebno kdo grozil v zvezi z edino omenjenim dogodkom na lokalnih volitvah. Navedeno po mnenju tožene stranke očitno izkazuje prosilčevo splošno neverodostojnost. Nadalje tožena stranka opisuje relevantna dejstva po prihodu tožnika v Azilni dom. Tožnik je bil v Azilni dom v D pripeljan dne 21. 9. 2005 ob 9.30 uri. Po prihodu je prosilec isti dan ob 9.45 uri s podpisom potrdil prejem brošure z naslovom "Informacije za prosilce za azil v RS". Nato je podpisal tudi obvestilo sestavljeno v njemu razumljivem jeziku, da se mora v zvezi s postopkom vložitve prošnje za azil dne 21. 9. 2005 ob 13.00 uri oglasiti v prostoru za zdravstveni pregled, ob 14.00 uri pa pred sobo za sprejem prošnje za azil, ter da se bo štelo, da v Sloveniji ne želi vložiti prošnje za azil, če se v navedenih terminih ne bo javil na predvidenem mestu. Poleg tega je dne 21. 9. 2005 podpisal še posebno izjavo, napisano v njemu razumljivem jeziku, da je seznanjen z dejstvom, da zapustitev prostorov Sektorja za azil pred sprejemom prošnje za azil pomeni odstop od želje in namena zaprositi za azil v Sloveniji. Oboje je podpisal pred razpisanim terminom za zdravniški pregled in za vložitev vloge za azil. Kljub navedenemu pa prosilec po prihodu v Azilni dom (dne 21. 9. 2005 ob 9.30 uri) ni počakal niti 4 ure in pol, da bi vlogo za azil tudi dejansko vložil, temveč je že pred tem samovoljno zapustil Azilni dom. Tožena stranka nato pravi, da je tožnik naslednji dan, to je dne 22. 9. 2005, namesto, da bi vložil prošnjo za azil, ko mu je bilo to omogočeno, ob 17.00 uri ilegalno, v skupini, prečkal slovensko-italijansko mejo, ter s tem kršil predpise Zakona o nadzoru državne meje. Za to svoje ravnanje ni prosilec v postopku vložitve vloge za azil na predpisanem obrazcu navedel nobenih opravičljivih razlogov. Iz Republike Italije je bil prosilec dne 23. 9. 2005 ob 15.30 uri vrnjen slovenskim obmejnim organom v H, ter mu je bil nato zaradi storjenega prekrška prestopa državne meje izven mejnega prehoda, z odločbo o prekršku št. 3H621/1-741/96-2005 z dne 23. 9. 2005, izrečen opomin. Dne 26. 9. 2005, torej šele tretji dan po nastanitvi v Centru za tujce, ko mu je bilo omejeno gibanje zaradi odstranitve iz države, pa je tožnik ponovno napisal lastnoročno izjavo, v kateri je ponovno na splošno navedel prepire na volitvah zaradi goljufanja nasprotne stranke, ter novo trditev, da je nasprotna stranka s pomočjo policije začela napadati po "njihovih" domovih, zaradi česar se je stanje tako poslabšalo, da je bil prisiljen zapustiti državo, da bi se rešil. Zato tožena stranka meni, da je tožnik na PP za azil zaprosil le zato, da bi odložil prisilno odstranitev iz države, ki je bila že najavljena. Po mnenju tožene stranke je tožnik s tem zavajal oziroma zlorabljal azilni postopek v smislu 5. alinee 36. člena ZAzil, zato je tožena stranka vlogo prosilca za priznanje azila zavrnilo kot očitno neutemeljeno ter svojo odločitev oprla na 1. alineo 2. odstavka 35. člena ZAzil.