jitvi začelo etnično čiščenje, ki je prineslo okrog 200.000 mrtvih in okrog tri milijone hrvaških, srbskih in muslimanskih beguncev. Ko so politični analitiki razvrščali po vrednosti razloge za razpad nekdanje Jugoslavije, si niso bili enotni v odgovoru na vprašanje, ali bi se lahko ta država kljub napetostim, ki so jo pestile skozi vso zgodovino, ohranila na političnem zemljevidu Evrope in sveta. Dejstvo je, da ni razpadla zaradi sovraštva med narodi – to je postalo najbolj močno šele v vojnah na Hrvaškem in v BiH (1992–1995), niti ne zaradi zloma politične diktature ene stranke (ZKJ). Tudi ne zaradi zunanjega pritiska mednarodne skupnosti, predvsem Mednarodnega denarnega sklada, ki je povečal ekonomsko krizo, kar je pogojevalo ravnanje zlasti zahodnih republik, da prevzamejo svojo usodo v svoje roke. Ključen razlog za razpad je treba iskati v spremembah zunaj države, v zunanjem ekonomskem in strateškem zaledju, od katerega je bila zmeraj odvisna stabilnost te države. V nasprotju z mitom, ki se je oblikoval po razpadu, razpoke v sistemu niso bile meje med civilizacijami, ki so nastale na Balkanu, ampak tiste, ki so definirale notranji razvoj države in njeno politiko v času socialističnega obdobja. Vprašanje je, kaj bi se zgodilo, če bi Jugoslavija kot enotna država vstopila v Evropsko unijo, ki s svojo demokracijo varuje državljane pred nasiljem, saj nasilen nacionalizem v njej ne bi mogel početi, kar je počel. Ali bi v tem primeru Slovenija in Hrvaška imeli možnost, da postaneta neodvisni državi? Bržkone ne, saj bi imeli državi nad seboj nov pokrov, ki bi preprečeval separatistični nacionalizem, razgaljen predvsem na Hrvaškem. Res pa je, da ne bi bil jugoslovanski, ampak evropski. Odločitev Slovenije in Hrvaške, ki sta ujeli zadnji trenutek za samostojnost, tako rekoč pet pred dvanajsto, je hkrati tudi odziv na globalizacijo in evropeizacijo in zato jo nekateri analitiki vrednotijo z neevropskim nacionalizmom, kar naj bi veljalo tudi za vse druge nacionalizme na Balkanu.