Josip Vidmar je »nekaterim pripadnikom mlajše generacije« prisodil tudi »nejasnost, zmedo in negacijo umetnosti«. Res, z OHO je bilo konec umetnosti, umetnikov in umetnin v klasičnem pomenu, toda to ni edini razlog, zakaj je neumetnost OHO avantgardna umetnost. Drugi je ta, da so ohojevci v svoji neumetnosti dobesedno avant, pred drugimi vedeli za tisto, kar se je v desetletjih za njimi res zgodilo - bučno, hrupno, čisto drugače od ohojevskih pričakovanj, z oblikovanjem, reklamo in drugimi vzvodi t. i. estetizacije vsakodnevnega življenja, je estetsko vstopilo v življenje slehernika. Torej vendar ni šlo le za, kot je očital Vidmar, reči okusa, estetike, temveč tudi za problem morale, etike: v galerijah slehernik uživa v stiku z estetskimi objekti, v življenju uživa v tem, da pripada skupini, ki ve, kaj je lepo. Danes je ta skupina lahko človeštvo, v času OHO je bila to generacija. Pesmi štirih (Kovič, Menart, Pavček, Zlobec) so izšle v petdesetih, in ko bi bil OHO enostavno skupina štirih, bi bilo, kot da se vmes ni nič zgodilo. Toda zgodilo se je toliko reči, da je en časopis premalo za vse, ena beseda pa ravno dovolj. OHO. Izjava. Najlažji način, da si povedal, kakšen je tvoj pogled na svet. Prvi način, da si svoj pogled na svet izrazil s tem, kar ti je bilo všeč.