V ta reklamno učinkoviti svet brez globine se iz zapora vrne Nik (v odlični interpretaciji Matjaža Tribušona). Po vsaj petnajstih letih zamrznjenega časa (zaradi poskusa umora Jonatana) spet vstopi v življenje z isto družbenopolitično zavestjo levičarja, kot je tja odšel, ter presenečen ugotovi, da so njegovi nekdanji somišljeniki opustili svoje prepričanje. Ne samo Hana (s pragmatično treznostjo jo poda Vesna Jevnikar), tudi in še uspešneje Jonatan (s suho analitičnostjo ga igra Matjaž Višnar) zdaj vozita karieristično življenje prav po tistih tirnicah, proti katerim so se nekdaj skupaj borili. Tribušon preigra svojo vlogo v premišljenem, vseskozi vznemirljivo sežetem loku in osamelega rezonerja, ki z distance ovohava ta krasni novi svet, zlagoma umesti vanj kot človeka, ki se bo v njem znašel, čeprav mu ne pripada. Pri sopostavljanju dveh življenjskih modusov se zdi, da se v predstavi bijeta dva uprizoritvena koncepta, nemara tudi dva žanra. Eden se nagiba v socialno dramo, v poglobljeno obravnavo intimnih stisk, drugi stavi na njihovo emblematično razpostavo in začrtovanje ostrine povrhnjice v pokrajini postdramskega gledališča. Najbrž se tudi zaradi tega v uprizoritvi mešajo različni igralski slogi. Pretresljivost, s katero Darja Reichman oblikuje psihološki profil trpinčene Nadje (svojemu tipu se pusti pretepati zato, da ne bi bila videti problematična in ne bi ostala sama), bi se bolje prilegala kaki drugi predstavi. Piko na i so osebam dodali trendovsko nadihnjeni kostumi Lea Kulaša.